Upokojitev je eden najpomembnejših življenjskih prehodov, ki ga družba pogosto predstavlja predvsem kot obdobje zasluženega počitka in več prostega časa. V resnici pa lahko pomeni tudi pomembno osebno prilagoditev. Delo namreč večini ljudi ne zagotavlja le finančne varnosti, ampak je tudi vir identitete, vsakodnevne strukture, socialnih stikov in občutka koristnosti. Ko se zaključi dolgo poklicno obdobje, se marsikdo vpraša, kakšna bo njegova nova vloga in kako bo osmislil vsakdan. Takšni občutki negotovosti so normalen del prilagajanja na novo življenjsko obdobje.
Poleg spremembe identitete upokojitev pogosto prinese tudi spremembo življenjskega ritma in socialnih odnosov. Dnevi, ki so bili prej zapolnjeni z delovnimi obveznostmi, postanejo manj strukturirani, hkrati pa se zmanjšajo vsakodnevni stiki s sodelavci. Če posameznik ob tem nima drugih dejavnosti ali socialne mreže, se lahko pojavijo občutki praznine, osamljenosti ali zmanjšane koristnosti. Nekateri svoje duševne stiske izražajo predvsem skozi telesne težave, pri drugih pa se lahko razvijejo simptomi depresije ali tesnobe. Zato je pomembno, da na upokojitev ne gledamo zgolj kot na administrativni dogodek, temveč kot na pomemben življenjski prehod, ki zahteva čas za prilagoditev.
Na Inštitutu Antona Trstenjaka za gerontologijo in medgeneracijsko sožitje poudarjamo, da se je na upokojitev koristno pripravljati že nekaj let pred zaključkom poklicne poti. Uspešen prehod pomeni postopno oblikovanje novih življenjskih vlog in dejavnosti, ki človeku dajejo občutek smisla, pripadnosti in osebnega razvoja. Prostovoljstvo, medgeneracijsko sodelovanje, vseživljenjsko učenje, Univerza za tretje življenjsko obdobje, kulturne in športne dejavnosti ali razvijanje dolgo odlašanih interesov omogočajo, da posameznik ohranja miselno dejavnost, socialne stike in občutek, da še vedno pomembno prispeva skupnosti.
Pri tem imajo pomembno vlogo družina, prijatelji in lokalna skupnost. Upokojenci s seboj prinašajo bogato znanje, izkušnje in življenjsko modrost, zato jih ne smemo obravnavati kot ljudi, ki so svojo vlogo v družbi že zaključili. Ko imajo možnost svoje izkušnje deliti z mlajšimi generacijami in ostajajo vključeni v življenje skupnosti, lažje ohranijo občutek lastne vrednosti in zadovoljstva. Upokojitev zato ni konec osebne rasti, ampak začetek novega življenjskega obdobja, v katerem lahko posameznik odkrije nove interese, utrdi odnose z bližnjimi ter na drugačen način prispeva k družbi in ohranja kakovostno življenje.