Socialno in duhovno zanemarjanje starejših
V sodobni družbi, ki daje prednost hitrosti, učinkovitosti in mladosti, so starejši ljudje pogosto spregledani. Njihove potrebe niso vedno upoštevane, njihove življenjske izkušnje pa premalo cenjene. Zanemarjanje starejših ni vedno očitno. Lahko se kaže v tihih oblikah, kot sta socialna in duhovna zapostavljenost, ki imata dolgotrajne in boleče posledice.
Socialno zanemarjanje pomeni, da se starejše osebe izolira iz njihovega vsakdanjega okolja, jim ne omogoča rednih socialnih stikov ali jih preprosto pozabi. To se lahko zgodi, ko družinski člani nimajo časa, ko prijatelji počasi odhajajo, ali ko institucije ne nudijo dovolj dejavnosti in možnosti za vključevanje. Takšna izolacija vodi v osamljenost, izgubo samopodobe, depresijo in celo fizično nazadovanje. Starejši človek, ki nima s kom spregovoriti, ki ne čuti, da je še vedno del skupnosti, začne izgubljati voljo do življenja. Tudi digitalna ločenost, ko starejši ne znajo uporabljati sodobnih tehnologij, prispeva k njihovi izključenosti iz sodobnega sveta.
Po drugi strani pa je duhovno zanemarjanje pogosto še manj prepoznano, a nič manj pomembno. Duhovna potreba ni nujno verska. Gre za iskanje smisla, miru, notranje povezanosti z drugimi in s samim seboj. Starejši ljudje se pogosto sprašujejo o minljivosti, o vrednosti življenja, o zapuščini, ki jo bodo pustili za sabo. Če se o teh temah z njimi nihče ne pogovarja, če ni poslušanja, spoštovanja njihovih pogledov, ali če jim ni omogočeno, da izražajo svoje notranje doživljanje, nastane praznina. Duhovno zanemarjanje se kaže v občutku izgubljenosti, obupa in celo strahu pred smrtjo.
Obe obliki zanemarjanja sta povezani. Ko človek nima več stikov, tudi ne more deliti svojih misli, vprašanj in občutkov. Ko ga nihče ne posluša, začne molčati. Ko ni več prostora za dialog, umanjka tudi prostor za sočutje. Zato je pomembno, da kot družba razvijemo več občutljivosti za potrebe starejših, jih vključujemo v odločitve, jih obiskujemo, poslušamo, sprašujemo in preprosto – smo z njimi. Duhovna skrb ni privilegij, temveč osnovna človeška pravica – enako kot pravica do osnovne nege.
Za odpravo socialnega in duhovnega zanemarjanja je ključna pristna prisotnost. Ni treba veliko – včasih zadostuje kratek pogovor, dotik, spomin na skupni trenutek ali vprašanje: »Kako si danes?«. S tem starejšim sporočamo, da so še vedno pomembni, živi in vredni naše pozornosti. Takšen pristop ne koristi le njim, temveč bogati tudi vse, ki so pripravljeni stopiti bližje.