Nasilje nad starejšimi je pogosto prikrito, a zelo razširjeno – in prav molk ga ohranja pri življenju. Dogaja se za zaprtimi vrati domov, v institucijah, pa tudi v vsakdanjih odnosih. Lahko je fizično, psihično, ekonomsko ali celo spolno – pogosteje pa je zanemarjanje, ki ga družba pogosto spregleda. Ko starejši postanejo odvisni od pomoči drugih, so tudi bolj ranljivi. In ko o nasilju ne govorimo – bodisi iz sramu, navidezne lojalnosti, nevednosti ali utrujenosti – ga tiho sprejmemo. S tem ustvarjamo okolje, kjer agresor nima posledic, žrtev pa nima glasu. Včasih je nasilje prikrito kot "skrb": prepoved gibanja zaradi »varnosti«, nadzor nad denarjem, grobost pri negi, vzvišen ton, ignoriranje prošenj. Tudi poniževanje, zasmehovanje ali odvzem odločanja so oblike nasilja – in vse imajo posledice: izgubo zaupanja, strah, občutek ničvrednosti.
Zato je treba nasilje nad starejšimi prepoznati, poimenovati in – predvsem – ukrepati. Najprej moramo kot družba jasno povedati, da ga ne bomo več tiho sprejemali. To pomeni spodbujati kulturo spoštovanja, odprtega pogovora in ničelne tolerance do nasilja. Pomembno je, da imajo starejši dostop do varnih poti za prijavo, da jim verjamemo, jih opolnomočimo in podpremo. Prav tako morajo biti svojci in strokovni delavci usposobljeni, da nasilje prepoznajo in ustrezno ukrepajo. Vključevanje starejših v skupnost, krepitev njihove vloge ter ohranjanje samostojnosti so najboljši preventivni ukrepi. Nasilje raste v tišini – zato ga moramo razbiti z jasnimi besedami, dejanji in pogumom. Ne gre le za zaščito telesa, temveč za obrambo dostojanstva, ki pripada vsakemu človeku – ne glede na starost.