Prometna varnost ni popolna, dokler ne vključuje vseh – tudi starejših, ki so ena najranljivejših skupin v prometu. S starostjo se zmanjšujejo telesne zmogljivosti, odzivni čas se podaljšuje, vid in sluh oslabita, gibanje je počasnejše in pogosto bolj negotovo. Hkrati pa so mnogi starejši še vedno aktivni udeleženci v prometu – kot vozniki, pešci, kolesarji ali uporabniki javnega prevoza. Zaradi teh sprememb se njihova varnost pogosto znajde pod vprašajem, zlasti v okoljih, kjer infrastruktura ni prilagojena počasnejšemu tempu, slabši orientaciji ali fizičnim omejitvam. Prometni sistem, ki upošteva le mlade in zdrave, ni pravičen, niti varen. Tako fizične ovire (kot so visoki robniki, kratki časi na semaforjih, slaba osvetlitev prehodov), kot tudi družbena nepripravljenost (npr. nestrpnost voznikov, pomanjkanje pomoči ali razumevanja) predstavljajo tveganje za starejše. Mnogi se zato odločajo za umik iz prometa, kar vodi v osamljenost in zmanjšano samostojnost. Če želimo promet, ki vključuje vse generacije, ga moramo graditi z mislijo na tiste, ki so najšibkejši.
Povečanje varnosti starejših v prometu ni le tehnično vprašanje, temveč tudi izraz družbene odgovornosti. Treba je načrtovati varnejše prehode za pešce, podaljšati zelene luči na semaforjih, urediti več klopi ob poteh in prilagoditi avtobuse ter postajališča. Voznike je treba redno osveščati o prisotnosti starejših na cestah, še posebej v bližini domov za starejše, bolnišnic ali zdravstvenih domov. Tudi sami starejši potrebujejo dostop do izobraževanj o prometni varnosti, redne preglede sposobnosti za vožnjo in pomoč pri orientaciji v sodobnem prometnem okolju. Tehnološki napredek (npr. električna vozila, e-skiroji, digitalni semaforji) mora biti prilagojen vsem, ne le mladim. Če varnost v prometu temelji na solidarnosti, pozornosti in razumevanju med generacijami, bomo ustvarili prostor, kjer je mogoče ostati mobilen, ne glede na starost. Promet ni varen, če ne mislimo tudi na starejše – ker varen promet pomeni vključenost, ne izključevanje.