English site

Povečaj črkePomanjšaj črke

Novice

Izberi rubriko novic:

Evropski dan neformalnih oz. družinskih oskrbovalcev praznujemo letos tretjič. V evropskih državah, kjer sistem dolgotrajne oskrbe uvajajo že četrt stoletja, ugotavljajo troje. Prvo: brez družinskih in drugih neformalnih oskrbovalcev ne more delovati nobena oskrba bolnih, starostno onemoglih in invalidnih ljudi. Drugo: družinski in drugi neformalni oskrbovalci danes nujno potrebujejo javno in strokovno pomoč. Tretje: da sami družinski oskrbovalci in družba prepoznamo vlogo družinskih in drugih neformalnih oskrbovalcev, je potrebno več let vztrajnega ozaveščanja in javne pomoči.

V Sloveniji doma nekoga oskrbuje vsak peti do deseti državljan. S svojim delom družinski oskrbovalci zagotavljajo kar 80 % oskrbe. Njihovo delo je pomembno, a zahtevno. V domovih za stare ljudi številni uslužbenci in strokovnjaki poklicno skrbijo za stanovalce, doma pa je človek za mnogo stvari sam ob vsem drugem delu. Sreča se s stvarmi, ki jih do sedaj ni delal – kot je na primer vsakodnevna skrb za higieno svojca. Soočen je z različnimi boleznimi, ki jih ne pozna. Ob pogledu na pešanje bližnjega, se v človeka vsesava tudi strah pred lastno boleznijo, onemoglostjo in staranjem, zato se lahko zgodi, da začne nelagodno ali nestrpno doživljati bolnega ali starostno onemoglega svojca, ne da bi se tega prav zavedal. Vse to je lahko zelo izčrpavajoče.

Slovensko združenje neformalnih oskrbovalcev pod okriljem Inštituta Antona Trstenjaka povezuje družinske in druge neformalne oskrbovalce iz vse Slovenije. Zavzema se za boljšo prepoznavo družinskih oskrbovalcev ter njihovo sistematično podporo in izobraževanje. Oskrbovalcem daje glas, da sami povedo, kaj potrebujejo, omogoča pa jim tudi deljenje izkušenj, možnost povezovanja in strokovno podporo.

To nadaljuje tudi ob letošnji temi Evropskega dneva družinskih oskrbovalcev, ki je pravična delitev oskrbe. Ozaveščajo o pravičnejši porazdelitvi oskrbe med formalno in neformalno, o pomembnosti delitve oskrbe med družinskimi člani in o večjem vključevanju moških v oskrbo. Velja pa poudariti, da pravična delitev ne pomeni, da vsak oskrbuje enako časa ali na enak način, ampak da vsak pripomore po svojih zmožnostih.

Danes bodo pod okriljem Združenja po vsej Sloveniji potekale akcije ozaveščanja. Vabljeni, da se jim pridružite, jim sledite preko Facebooka @Družinski oskrbovalci ali na naši spetni strani. Razširimo glas neformalnih oskrbovalcev!

Začela bom na koncu svojih izkušenj o neformalni oskrbi družinskega člana; takrat, ko je bil večji del moje družine, za katero sem skrbela (tašča, oče, tast, mama), že pokojen. Pri negi in pomoči vsem sem uporabila znanje, ki sem ga pridobila v šoli in na terenu v okviru patronažne fizioterapevtske oskrbe. Tedaj nisem vedela, da sem neformalna oskrbovalka.

Ivanka Bižal

Po upokojitvi sem šla na Tečaj za družinske in druge neformalne oskrbovalce, ki ga je organiziral Inštitut Antona Trstenjaka. Kar tako, na zalogo. Želela sem poglobiti znanje o starostniku, negi, fizioterapiji, pravnih zadevah, umiranju. Tam sem se srečala s tečajniki, ki so oskrbovali domače. Ugotovila sem, da si oskrbovalci postavljamo podobna vprašanja: Ali smo za naše svojce dovolj dobro poskrbeli? Ali znamo dovolj? in podobno.

Čez nekaj let sem se znašla skupaj z možem pred njegovo diagnozo karcinom ledvice. Lahko si predstavljate, da se ob taki diagnozi postavlja nešteto vprašanj, sprva predvsem kako zdraviti. Ledvica je bila odstranjena, predpisali so mu biološka zdravila. Prijeten dopust sva preživela na otoku Lastovo. Bolezen ni mirovala. Prišlo je do zloma nadlahtnice, operacija je bila uspešna. Menjali so mu zdravila, prejel je imunološko terapijo, ki je povzročila odpoved ledvice. Pet tednov je bil hospitaliziran. Otroci in jaz smo mu z vsakodnevnimi obiski vlivali korajžo, ga spodbujali k hoji. Zdravljenje z visokimi dozami kortikosteroidov je povzročilo otekline nog in visok sladkor. Potrebno je bilo zdravljenje z dvema vrstama inzulina, posebno usklajeno dieto. Koža je bila izredno občutljiva, pojavili so se razjede. Težko je vstajal, potrebna je bila prilagoditev postelje. Čeprav je prihajala patronažna sestra, je bila tudi z moje strani potrebna skrbna nega. Prehodno se je stanje izboljšalo, tako da sva si z možem, kljub dializi, uspela organizirati oddih na Pagu. Nato so se težave preko zime stopnjevale. Na dializo je odhajal ob 5h zjutraj. Vstala sem ob  4h, ker sem želela, da prej zajtrkuje. Vračal se je ob 14:30. V soboto, 1. avgusta se ni vrnil. Poklical me je, da so ga zaradi bolečin zadržali v bolnici. V nedeljo sem mu odnesla osebne stvari. Bilo je v času epidemije, tako da me niso pustili k njemu. Naslednje dni se ni javljal, zaradi visokih doz protibolečinske terapije. Z otroci smo smeli za 20 min k njemu, ko je umiral. S preiskavami je bilo ugotovljeno, da je bolečine povzročila hernija med prsnim in ledvenim delom hrbta. Bila je stara poškodba iz mladosti, ki se je ponovila. Poslovil se je 12. avgusta lani. Pogosto se ustavljam ob misli, da smo bili prikrajšani za naše zadnje druženje in pogovor. Bilo bi drugače, če bi se poslovil doma. Tako kot sta se poslovila moja starša. Vseeno smo naredili, kar smo lahko.

V Sloveniji skoraj 400.000 ljudi skrbi za svoje starostno onemogle, bolne, invalidne družinske člane, prijatelje ali znance. Imenujejo se družinski oskrbovalci. Brez njih  ne gre, ampak potrebujejo pomoč – možnost usposabljanja, možnost oddiha, pomoč v obliki storitev na domu, finančno pomoč, svetovanje in čustveno podporo. Razširimo glas družinskih oskrbovalcev in jih podprimo v njihovih prizadevanjih!

Seminar gerontološke logoterapije – ZORENJE V STAROSTI

 Franklova logoterapija lahko zelo pomaga pri poklicnem ali družinskem delu s starimi ljudmi - tako pri oskrbovanju in negi v bolezni in onemoglosti kakor pri prizadevanju za kakovostno, zdravo in dostojanstveno staranje ali oblikovanju lepšega sožitja med starejšimi in mlajšimi. V drugi polovici življenja, ko telesne in duševne moči upadajo, lahko rastejo samo duhovne zmožnosti notranje svobode in osebnega zorenja, z njimi pa kljubovalna moč duha, ki zmore premagovati težave in stiske. Če razvijamo te zmožnosti, se lepša sožitje z ljudmi. Moč lastnega duha in veščine za lepše sožitje so največja naložba za dneve bolezni in pešanja ter za pomoč staremu človeku, ki je obojestransko koristna. Razvijanje teh zmožnosti je obenem pot do doživljanja lastnega smisla v zdravju in nemoči.

 O teh logoterapevtskih spoznanjih in veščinah organizira Inštitut Antona Trstenjaka za gerontologijo in medgeneracijsko sožitje 2-dnevni seminar. Vodita ga prof. dr. Jože Ramovš, logoterapevt s 4-letno specializacijo pri dr. Elisabeth Lukas, učenec Viktorja Frankla in Antona Trstenjaka, ter diplomirani psiholog Alen Sajtl.

 

več o seminarju...

Prejšnji teden so se v Krekovem središču zbrali starejši, ki bodo na mlajše generacije prenašali poznavanje kulturne dediščine Komende, Vodic, Mengša, Medvod, Trzina in Domžal. Ob podpori Inštituta in Zavoda medgeneracijsko središče Komenda bodo za šolarje pripravili delavnice o dediščini Petra Pavla Glavarja, o tradicionalni hrani v teh krajih, o oblačilih, ki so jih nosili njihovi dedki in babice, o pesmih, ki so jih prepevali ter o starih otroških igrah. 
 
Delavnice za prenos kulturne dediščine na mlajše generacije bodo potekale v sklopu projekta Z ROKO V ROKI, ki ga sofinancirata Republika Slovenija in Evropska unija iz Evropskega sklada za regionalni razvoj.
Inštitutu Antona Trstenjaka lahko namenite 1% letne dohodnine. TO VAS NE BO STALO NIČESAR! Vsak davčni zavezanec ima namreč pravico 1% dohodnine nameniti za donacijo eni od upravičenih organizacij (v primeru, da ga ne namenite nikomur ta del dohodnine ostane državi). NAM PA BO TEH NEKAJ KLIKOV ALI IZPOLNJEN TER POSLAN LIST POMENIL VELIKO. Tako lahko namreč naredimo kako stvar več za družinske oskrbovalce in starejše ljudi.

Če želite na ta način podpreti naše delo, lahko:

  1. Obrazec za namenitev dela dohodnine oddate direktno preko  https://edavki.durs.si/EdavkiPortal/PersonalPortal/Pages/Login/. Z digitalnim potrdilom ali s pomočjo davčne številke se prijavite v sistem, pritisnete ODDAJA NOVEGA DOKUMENTA, pod DOHODNINA na vrhu strani izberete ZAHTEVA ZA NAMENITEV DELA DOHODNINE ZA DONACIJE in vpišete naše podatke: davčna številka 85033073, 1 % in potrdi (imena našega Inštituta ni treba vpisati, saj se bo pojavilo na naslednji strani, preden dokument elektronsko podpišete).
  2. Druga možnost je, da preko spodnje povezave naložite in natisnete obrazec za nakazilo dohodnine, ga izpolnite in pošljete na pristojni finančni urad. Naslov svojega pristojnega finančnega urada najdete na: https://www.fu.gov.si/kontakti/kontaktni_center_furs/#c6535. Če doma nimate možnosti tiskanja, nam lahko tudi pišite na info@iat.si in vam bomo obrazec poslali po pošti.

Obrazec za namero dohodnine

OBRAZEC ZA NAMERO DOHODNINE MORATE POSLATI NAJKASNJE DO 31.12.2021, RAJE KAK DAN PREJ, sicer bo vaš trud zaman. Hvaležni bomo, če sporočilo delite naprej in že vnaprej hvala za vašo podporo!

Sporočilo ob Evropskem dnevu neformalnih oskrbovalcev: Družinski oskrbovalci so med nami 
Vsak dan več kot 44 milijonov družinskih članov, prijateljev in znancev po vsej Evropi skrbi za svoje onemogle, bolne ali invalidne svojce, prijatelje in znance. S svojim delom zagotavljajo kar 80% oskrbe. Strokovno te ljudi imenujemo družinske ali neformalne oskrbovalce. V Sloveniji je to vsak 10 posameznik. Ocenjujemo pa, da se je v času epidemije covida-19 njihovo število še povečalo. Prav tako so se zaostrile njihove težave.
 
Nedavno poročilo Eurocarers ter raziskovalne skupine IRCCS-INRCA o vplivu pandemije covid-19 jasno kaže, da se je položaj oskrbovalcev vidno poslabšal. Velikokrat prepuščeni sami sebi, so neformalni oskrbovalci postali bolj osamljeni, ranljivi in nevidni kot kdaj koli prej. Več kot 60% vprašanih oskrbovalcev je tako poročalo, da se zaradi pandemije počuti preobremenjenih in le 17,5% oskrbovalcev je imelo občutek, da je bilo njihovo delo med epidemijo cenjeno. Hkrati vemo, da evropski sitem dolgotrajne oskrbe brez neformalnih oskrbovalcev ni vzdržen. Preprosto nimamo niti dovolj denarja niti človeških virov, da bi vso oskrbo zagotovili formalno. Zato je potrebno sodelovanje. In zato je sedaj skrajni čas, da prepoznamo velikanski prispevek neformalnih oskrbovalcev v družbi in jim pomagamo. Neformalne oskrbovalce je treba priznati kot bistvene partnerje pri oskrbi in izboljšati vsakodnevno življenje tako oseb, ki potrebujejo oskrbo, kot njihovih oskrbovalcev. Upamo, da bo prvi korak na tej poti Zakon o dolgotrajni oskrbi, ki je trenutno v pripravi.
 
Lansko leto je Evropska krovna organizacija za neformalne oskrbovalce Eurocarers s svojimi članicami, med katerimi je tudi slovenski Inštitut Antona Trstenjaka za gerontologijo in medgeneracijsko sožitje, razglasila 6. oktober za Evropski dan neformalnih oskrbovalcev. Letos svojo akcijo nadaljujemo z geslom: Prepoznaj, prisluhni in podpri!
Akciji ozaveščanja in dogodkom, ki bodo potekali v sodelovanju s Slovenskim združenjem neformalnih oskrbovalcev, lahko sledite preko Facebook strani Družinski oskrbovalci. Prav tako pa vabimo vse, ki potrebujete nasvet glede oskrbovanja bližnjih ali bi se želeli udeležiti brezplačnega izobraževanja, da nam pišete na info@iat.si ali nas pokličete na telefonsko številko: 064 299 599, ki obratuje vsak dan med 8. in 20. uro.
 
Izkušnja družinske oskrbovalke: Zbudim se brez budilke vsak dan ob istem času. Ura je pol šestih in zunaj je še trda tema. Najraje bi še malo zaspala, ampak si tega ne morem privoščiti. Moji domači bodo šli na delo in potrebujejo zajtrk. Počasi eden za drugim pridejo v jedilnico, skupaj nekaj pojemo, spijemo čaj in kavico, si izmenjamo nekaj besed in potem gre vsak svojo pot.
 
V zgornjem nadstropju še sladko spita visoko noseča snaha in 3 letna vnukinja. V kurilnici zakurim centralno, da jima bo toplo. Razmišljam, kaj bi skuhala za kosilo in iz skrinje vzamem meso. Ura neusmiljeno hiti. Preoblečem se in se odpeljem v bližnji kraj, kjer me čakajo trije pomoči potrebni. Od doma jim peljem košarico sadja.
 
Potrkam in vstopim z glasnim »dobro jutro«. V hiši me čaka oče, ki je paraplegik in mama s hudo sladkorno boleznijo in srčno bolnico in njuna hči, ki je zaradi dolgoletne skrbi za starše psihično zbolela. Pričaka me tudi njen pes, ki ji pomeni vse na svetu. Hči je pripravila zajtrk, ki ga oče in mama pojesta v postelji. Midve skupaj spijeva kavico. Poberem in pospravim copate, nogavice in podobno, kar je kuža raznesel po celi hiši.
 
Kot vsak dan najprej uredim mamo. Treba je zamenjati plenico, jo umiti, jo obleči in obuti. Noge so že zjutraj zelo otekle. Med delom poslušam mamo, kdo vse jo je včeraj obiskal, kako so ji pokradli deke in podobno - kar pa seveda ni res. Demenca dela svoje. Povem ji, da bom obiskala te ljudi in prinesla deke nazaj. Pomirjena počasi vstane in gre s 'hodalico' v kuhinjo.
 
Obrnem se na drugo stran, kjer leži oče. Toliko časa že hodim k njim, da točno vem, kakšne volje je. Včasih gleda grdo in mu ni všeč, da ga bom spet obračala po postelji. Včasih pa mi podari nasmeh in mi z desno roko, ki je delno gibljiva nagaja. Pripravim si svežo vodo , krpice, kopel, mleko za telo, brisačo, svežo pižamo … Pobožam ga po glavi in nasmehne se mi. S težavo slečem zgornji del pižame, saj je popolnoma negiben in ima več kot 100 kg. Umijem in uredim zgoraj. Na vrsti je spodnji del. Zamenjam plenico, uredim kateter in ga oblečem in obujem. Spet ga obrnem ne levi bok in pod njega pogrnem mrežo za dvigalo. Pripeljem dvigalo in ga počasi dvignem. Tega ne mara in vsak dan govori ne, ne! Vem, da ga jermeni mreže tiščijo, a ne da se drugače. Pripravim voziček, ki je narejen posebej zanj. Vse mora bit natančno narejeno, da lepo pokonci sedi. Počasi ga spustim v voziček. Uspelo mi je, sedi lepo naravnost in pokonci.
 
S težavo ga odpeljem v kuhinjo, saj so vrata ozka in ostane mi le nekaj centimetrov, da zapeljem voziček čez vrata. Spet ugotovim, da sem vsa premočena. Malo se osvežim in začnem s pripravo hrane. Naribam in narežem sadje. Mama in hči jesta sami, očeta pa je treba hraniti z žličko. Sadje z veseljem pojedo, jaz pa že hitim z pripravo kosila. Najraje imajo nekaj na žlico. Ko se kuha, je treba pripraviti postelje. Največkrat je treba rjuhe zamenjati. Perila je ogromno. Pralni stroj in sušilec delata vsak dan 2x.
 
Kosilo je kuhano in poskrbim, da so vsi siti. Po kosilu hči pomaga pri zlaganju perila in pospravljanju kuhinje. Oče, mama in jaz pa ponovimo jutranji obred z razliko, da se zdaj vračata v postelje. Razmišljam, ali sta dobila vsa zdravila in ali sem kaj pozabila narediti.
 
Ura je že več kot 1. Poslovim se in kot vedno slišim: »da ne boš jutri pozabila priti«. Nasmehnem se jim, jih nežno pobožam in grem. Hči me pospremi in reče, kaj bi jaz brez tebe!
 
Vesela sem njenih besed, vesela, ko me oče med kuhanjem vleče za majico ali pa si mečeva toaletne robčke in se zraven nagajivo smeji. Ne zaveda se, da tako roko tudi razgibava. Vesela sem maminih neverjetnih zgodb in utrujena se odpeljem domov. Treba je poskrbeti za domače, skuhati kosilo, oprati perilo in imeti čas tudi za crkljanje vnukov. Jutri pa bo spet nov dan.
 
Če ste pozorni in prisluhnete ljudem okoli sebe, boste verjetno slišali še kakšno zgodbo o skrbi in pomoči. Neformalni oskrbovalci so namreč med nami – so naši sorodniki, prijatelji, sosedje, znanci. Iz njihovih zgodb veje teža opravkov, pa tudi zadovoljstvo in osebnostna moč. Prav je, da tiste, ki oskrbujejo – ki to zmorejo in želijo, podpremo z ureditvijo njihovega položaja z Zakonom o dolgotrajni oskrbi in s priznanjem. Mogoče lahko izkoristimo ta mesec za to, da jim povemo, da smo opazili njihovo delo, da jim, če zmoremo, ponudimo pomoč. Navadno ni treba veliko: morda skočimo zanje ali njihove oddaljene starše v trgovino, morda za uro popazimo na njihovo dementno mamo, morda jim povabimo na sprehod ali jim prisluhnemo… Skrb za naše onemogle je namreč največja šola človeške solidarnosti in v njej smo vsi učenci.
 
Ana Ramovš, dr. med., Inštitut Antona Trstenjaka za gerontologijo in medgeneracijsko sožitje
 
*Izkušnja družinske oskrbovalke je resnična zgodba, objavljena z avtoričinim dovoljenjem
Prof. Jože Ramovš, Sporočilo ob Mednarodnem dnevu starejših ljudi: Starost je lahko lepa samo, če jo sprejmemo
1. oktober – mednarodni dan starejših ljudi nas nagovarja, da se ustavimo ob tem ali onem pomembnem spoznanju za zdravo in kakovostno staranje ali za lepo sožitje z bližnjimi. Letos se ustavimo pri svojih letih in pri tem, kako doživljamo samega sebe. Ko ima človek za seboj sedem ali osem desetletij življenja, se počuti drugače, kakor pri štiridesetih letih. Pravimo, da za zadovoljstvo z življenjem, s seboj in svetom niso pomembna leta, ampak glava in srce. To je res, prav tako pa je res, da so noge v poznejših letih težje, spretnost manjša, pozabljivost večja in še kak starostni dodatek dobimo.
 
Najpomembnejše spoznanje o duševnem zdravju v starosti je najbrž stavek, ki smo ga dali za naslov: starost je lahko lepa samo, če jo sprejmemo. Pogoj za zadovoljno starost je to, da sprejmem svoja leta in vse, kar mi prinašajo. Prijetno in neljubo. Da imam vse to rad, ker je moje, ker sem vse to jaz. Če vse to spoznam in zavestno sprejemam, lahko smiselno oblikujem, koliko zmorem, kolikor ne morem, pa vzravnano nosim – po pregovoru: Drevesa umirajo stoje.
 
Veliko ljudi iz naše upokojenske generacije ne sprejema svojih let in tega, kar nam prinašajo. Ko me vrstniki vprašajo, kako se imam, rad rečem: Letom primerno – 75 jih bom imel, mlad gotovo ne bom umrl! Takoj dobim oster opomin: Jože, tako pa ne smeš misliti! Stari pa še nismo! Če se mi zdi primerno, nadaljujeva pogovor v stilu: No, jaz sem hvaležen, da sem dočakal ta leta. Vesel sem, da je šlo doslej vse kar dobro. Upam, da bo tako tudi naprej! In najin pogovor je čedalje bolj na skupni valovni dolžini.
 
Zakaj so mnogi starejši ljudje zagrenjeni, da vse gledajo črno, da so težavni sami sebi in drugim? Odgovor ne more mimo dejstva, da ne sprejemajo svojega staranja. Niso stvarni, niso realisti. Živijo v iluziji o sebi. Podobno kakor nekateri mladi, ki namesto da bi svoje moči vpregli v izzive samostojne odraslosti z odgovornim delom, učenjem, ljubeznijo …, silijo – kot vešče v ogenj – v iluzijo stalnega dobrega počutja in segajo po mamilih, opijanju, razbijaštvu v skupnosti. Če starajoči se človek ne sprejema izziva svojega zorenja ob kopičenju let in pojemanju moči, dela sebi škodo, bližnjim pa težave – enako kakor mlad razvajenec.
 
Smisel starosti je precej drugačen, kakor je v mladih letih. Mlad človek ga uresničuje, ko sprejema osebno odgovornost zase, za svoje poklicno delo in družino. Kaj je smisel življenja v starosti? V starosti zorimo tako, da sprejemamo vsa svoja leta in vse svoje življenjske izkušnje – dobre in slabe. Da dobre izkušnje spoliramo v bisere, ki se jih veselimo, smo nanje ponosni in zanje hvaležni. Da slabe življenjske izkušnje mirno pustimo na kompostu, da pregnijejo – ko se to zgodi, se iz njih sproščeno učimo živeti sami in bližnji ob nas. Da smo dejavni in živahni v skrbi zase in za druge, kolikor nam dopuščajo moči in razmere. Da zaupamo v prihodnost. Da se učimo od mlajših, od vrstnikov in iz kulturnega zaklada človeštva. Da prepuščamo svoje znanje in imetje rodu, ki bo razvijal človeško kulturo in svet za nami. Skratka: da se učimo tisočletne modrosti, ki jo je nedavno potrdilo znanstveno raziskovanje: biti zavestno pozornejši na dobro kakor na slabo – najti v sebi, v drugih in v razmerah pet lepih in dobrih stvari na eno slabo.
 
Takšno sprejemanje sebe je pogoj za lepo starost. Naučiti se ga, zahteva vsaj toliko truda, kakor naučiti se tujega jezika. Splača pa se. Saj imamo vse svoje človeške zmožnosti zato, da skrbimo za smiselno življenje in sožitje. Če to uresničimo vsaj v starosti, se nam na koncu uresniči srčna želja našega pesnika Gradnika: Ko odpadem, naj odpadem zrel!
 
prof. dr. Jože Ramovš, predstojnik Inštituta Antona Trstenjaka za gerontologijo in medgeneracijsko sožitje

Tudi v poletnih mesecih smo bili v Krekovem središču v Komendi zelo delovni, saj smo ob četrtkih zjutraj redno telovadili, organizirali smo nekaj delavnic, predvsem pa smo ponosni, da nam je uspelo izvesti tudi dve usposabljanji za izobraževanja, ki jih bomo izvajali v jesenskih mesecih. V ponedeljek 23. in v torek 24. avgusta smo izvedli usposabljanje za mlade inštruktorje, ki bodo jeseni starejše učili napredne rabe informacijsko komunikacijske tehnologije. Starejši se bodo tako lahko naučili kako varno uporabljati internet, se naročati na razne zdravstvene storitve, kako uporabljati socialna omrežja, ter kako naročati preko spleta. Mladi bodo starejše naučili tudi uporabe mobilnih telefonov, ter ostalih informacijsko komunikacijskih naprav, pri uporabi katerih bodo starejši potrebovali pomoč. Verjamemo pa, da pomoč in učenje ne bo prihajalo le s strani mladih, ampak bodo tudi starejši na mlajše prenesli pomembne veščine in znanja, tako da bo izkušnja učenja ob uporabi IKT tehnologij res medgeneracijska!

Zadnja dva avgustovska dneva smo v Krekovem središču izkoristili za strokovno usposabljanje mentorjev za medgeneracijski prenos kulturne dediščine. Zainteresirane starejše smo pridobili že na predhodnih delavnicah za prenos kulturne dediščine, na usposabljanju pa jim je strokovna ekipa Inštituta Antona Trstenjaka, ter strokovna sodelavka Zavoda medgeneracijsko središče Komenda, na čelu s predstojnikom inštituta dr. Jožetom Ramovšem, predstavila metode prenosa znanja na mlajšo generacijo, pogovarjali smo se tudi o specifikah mlajše generacije, delovni etiki ter načinu prenosa domovinske in lokalne zavesti mlajšim generacijam. Starejši so predstavili in si izbrali katere običaje, igre, osebe oz. dogodke bodo predstavili mlajši generaciji, ter skupaj z voditelji usposabljanja naredili načrt prenosa znanj in veščin na mlajšo generacijo.

Jeseni bomo v okviru projekta Z roko v roki pričeli z učenjem napredne rabe IKT za starejše, v sodelovanju z Osnovno šolo Komenda Moste pa bomo organizirali delavnice za prenos kulturne dediščine, v okviru katerih bodo starejši, ki so se v zadnjih avgustovskih dneh usposabljali v Krekovem središču, prenesli znanje o starih ali pozabljenih običajih, osebah, igrah ter dogodkih na osnovnošolce. Aktivnosti bodo potekale v okviru projekta Z roko v roki, ki ga sofinancirata Republika Slovenija in Evropska unija iz Evropskega sklada za regionalni razvoj.

V kolikor bi vas sodelovanje v kateri izmed jesenskih aktivnosti zanimalo, bomo veseli vašega klica (064 299 599), lahko pa nas tudi obiščete na Krekovi ulici 10 v Komendi. Vsakega obiska smo zelo veseli.

Mengeški bizgec, Glavarjeve lipe, telovska procesija, izkopavanje gline v Komendi, slamnikarstvo v Domžalah... so le eni izmed številnih primerov zanimive kulturne dediščine na območju LAS Za mesto in vas.
Ker si Inštitut Antona Trstenjaka prizadeva za krepitev domoljubne zavesti, smo konec avgusta v Krekovem središču izvedli usposabljanje za mentorje, ki bodo znanje o lokalni kulturni dediščini prenašali na mlajše generacije in tako poskrbeli, da ne bo utonilo v pozabo, saj bi bila to neizmerna škoda.
‹‹123456...14
© 2010 - Inštitut Antona Trstenjaka za gerontologijo in medgeneracijsko sožitje