V maju in juniju 2025 smo se na projektu HandsTogether partnerji srečali kar dvakrat, saj je po raziskovalni fazi sledila faza diseminacije rezultatov, kar je pomenilo prevajanje rezultatov v obliko, ki je dostopna in razumljiva za splošno javnost. Oblikovali smo spodnje infografike ter članek in izjavo za javnost. Rezultate inovativnih forumov iz drugih držav si lahko ogledate na spletni strani www.handstogether.eu ali pa na Facebook strani Hands Together Project. Prav tako smo že zakorakali v drugo fazo projekta, ki bo prinesla tudi scenarije, ki simulirajo doživljanje oseb z demenco v raznih življenjskih situacijah. Scenariji bodo predstavljeni v obliki videov virutalne resničnosti, služili pa bodo izobraževanju in boljšemu razumevanju realnosti, ki jo doživlja oseba z demenco. Vabljeni k branju vsebin in sledenju nadaljnjim aktivnostim s projekta HandsTogether.

članek

izjava za javnost

Aktivnosti vseh projektnih partnerjev HandsTogether v mesecu marcu in aprilu 2025 so bile vezane na prevajanje podatkov, pridobljenih v inovativnih forumih. V Sloveniji je v tej, prvi, raziskovalni fazi projekta sodelovalo 16 udeležencev. Med drugim so sodelovali družinski in drugi neformalni oskrbovalci oseb z demenco, nevrologi, delovni terapevti, socialni delavci, člani slovenskega društva za demenco  - Spominčica, trenerji validacijske metode, gerontologi, medicinske sestre, socialni oskrbovalci in zaposleni v domovih starejših.  Podatki (vsaj slovenski) so bili zares bogati in navdihujoči, v nekaterih delih pa tudi zaskrbljujoči. Po temeljiti analizi in sintezi podatkov iz Slovenije in tujine, bomo zainteresirano javnost obvestili o rezultatih. Upamo, da bomo z nadaljnjimi aktivnosti projekta lahko odgovorili vsaj na del preštevilnih izzivov pri izobraževanju o demenci ter o skrbi za osebe z demenco v Sloveniji in drugih partnerskih državah.

Prometna varnost ni popolna, dokler ne vključuje vseh – tudi starejših, ki so ena najranljivejših skupin v prometu. S starostjo se zmanjšujejo telesne zmogljivosti, odzivni čas se podaljšuje, vid in sluh oslabita, gibanje je počasnejše in pogosto bolj negotovo. Hkrati pa so mnogi starejši še vedno aktivni udeleženci v prometu – kot vozniki, pešci, kolesarji ali uporabniki javnega prevoza. Zaradi teh sprememb se njihova varnost pogosto znajde pod vprašajem, zlasti v okoljih, kjer infrastruktura ni prilagojena počasnejšemu tempu, slabši orientaciji ali fizičnim omejitvam. Prometni sistem, ki upošteva le mlade in zdrave, ni pravičen, niti varen. Tako fizične ovire (kot so visoki robniki, kratki časi na semaforjih, slaba osvetlitev prehodov), kot tudi družbena nepripravljenost (npr. nestrpnost voznikov, pomanjkanje pomoči ali razumevanja) predstavljajo tveganje za starejše. Mnogi se zato odločajo za umik iz prometa, kar vodi v osamljenost in zmanjšano samostojnost. Če želimo promet, ki vključuje vse generacije, ga moramo graditi z mislijo na tiste, ki so najšibkejši.

Povečanje varnosti starejših v prometu ni le tehnično vprašanje, temveč tudi izraz družbene odgovornosti. Treba je načrtovati varnejše prehode za pešce, podaljšati zelene luči na semaforjih, urediti več klopi ob poteh in prilagoditi avtobuse ter postajališča. Voznike je treba redno osveščati o prisotnosti starejših na cestah, še posebej v bližini domov za starejše, bolnišnic ali zdravstvenih domov. Tudi sami starejši potrebujejo dostop do izobraževanj o prometni varnosti, redne preglede sposobnosti za vožnjo in pomoč pri orientaciji v sodobnem prometnem okolju. Tehnološki napredek (npr. električna vozila, e-skiroji, digitalni semaforji) mora biti prilagojen vsem, ne le mladim. Če varnost v prometu temelji na solidarnosti, pozornosti in razumevanju med generacijami, bomo ustvarili prostor, kjer je mogoče ostati mobilen, ne glede na starost. Promet ni varen, če ne mislimo tudi na starejše – ker varen promet pomeni vključenost, ne izključevanje.

CERV projekt EQUAL CARE

Projekt EQUAL CARE se ukvarja z zmanjševanjem neenakosti spolov na področju formalne (profesionalne) in neformalne (družinske) dolgotrajne oskrbe. 

Več o projektu:

V različnih državah EU opažamo, da na področju dolgotrajne oskrbe prihaja do velikih razlik med spoloma – tako v nalogah, ki jih posamezniki opravljajo, kot tudi v finančnih spodbudah, ki jih za to prejmejo – kar se kaže tako na področju profesionalne oz. formalne kot tudi družinske oz. neformalne oskrbe. Razlogi za to so kompleksni in jih je potrebno v večji meri raziskati, če želimo iskati rešitve, ki so usmerjene v ustvarjanje delovnega okolja enakih možnosti ter dobrih delovnih pogojev, pa tudi v boljše usklajevanje službenega in domačega življenja. Projekt EQUAL CARE se usmerja v iskanje inovativnih rešitev na tem področju in v usposabljanje, informiranje, ozaveščanje ter opolnomočenje tako delodajalcev kot tudi delojemalcev in prostovoljcev.