Resljeva 11
p.p. 4443
1001 Ljubljana
tel.: +386 1 433 93 01
fax: + 386 1 433 93 01
Danes ti, jutri jaz – Danes ti skrbiš zame, jutri jaz zate. Oskrbovanje je naša skupna vrednota
V zadnjih dveh letih veliko govorimo o zakonu o dolgotrajni oskrbi. Gre za nov in pomemben socialni steber, ki ga uvajamo z nekaj zamude, a kljub temu predstavlja velik korak naprej. Vendar pa je treba poudariti, da oskrba ni le zakon – je del človeškega bistva.
Od nekdaj skrbimo drug za drugega: ko bližnji opeša, zboli ali se poškoduje, zanj skrbimo. To nas ohranja pri življenju in nas dela ljudi. Dr. Jože Ramovš je zapisal: Še sreča, da sem odvisen od drugih! Zdrava odvisnost pomeni, da se medsebojno potrebujemo, dopolnjujemo in skrbimo drug za drugega.
Vsaka priložnost, da poskrbimo za nekoga – naj bo to otrok ali starejši, ki zaradi bolezni potrebuje pomoč – je tudi priložnost, da se učimo solidarnosti. Te se ne da osvojiti iz knjig, ampak le skozi konkretno skrb za nemočne in ranljive. Prav oni nas učijo tudi sprejemati pomoč, ko jo bomo sami potrebovali. In prav v tem dajanju in sprejemanju pomoči se razodeva naše človeštvo – človek ob človeku.
Ta skrb za naše starše, otroke, može, žene, brate, sestre, sosede in druge bližnje nam je tako samoumevna, da pogosto niti ne pomislimo, da smo s tem prevzeli novo vlogo – vlogo družinskega oziroma neformalnega oskrbovalca. To je po eni strani dobro, saj kaže, da imamo v družbi globoko zakoreninjeno prepričanje, da je skrb nekaj naravnega – kar tudi je.
Po drugi strani pa prav ta samoumevnost predstavlja težavo: če človek ne prepozna svoje nove vloge, pogosto ne poišče podpore in informacij, ki bi mu olajšale oskrbo. Ne pomisli niti, da je del velike skupine ljudi v podobnem položaju – v Sloveniji danes vsaj vsak deseti človek oskrbuje svojega bližnjega – skupine, ki bi mu lahko nudila oporo. In ker družba te vloge še ne prepoznava dovolj jasno, zaostajajo tudi sistemske oblike podpore za tiste, ki se pogosto nenadoma znajdejo v vlogi neformalnega oskrbovalca: zanesljivi viri informacij, možnosti izobraževanja, mreže za samopomoč, psihosocialna podpora in možnost oddiha.
Zakon o dolgotrajni oskrbi prinaša številne potrebne rešitve na področju dolgotrajne oskrbe in ljudi, ki doma oskrbujejo koga izmed svojih bližnjih posredno podpira, saj njihovim bližnjim omogoča boljšo podporo doma – od možnosti dolgotrajne oskrbe na domu, storitev za krepitev samostojnosti, e-oskrbe, do denarnega prejemka in dnevnega varstva. Obenem omogoča tudi prehod v dom starejših občanov in to, da bo del družinskih oskrbovalcev lahko zaposlen kot oskrbovalec družinskega člana. A velika večina bo za svoje bližnje še naprej skrbela zunaj teh oblik, preprosto zato, ker bo poleg formalnih storitev takšna pomoč vedno potrebna. Prav ta večina pa v naši družbi – in posledično tudi v zakonodaji – še vedno ni dovolj priznana in podprta.
Na Inštitutu Antona Trstenjaka že vrsto let delamo z in za družinske oskrbovalce. Ustanovili smo Facebook skupino Družinski oskrbovalci, razvili Usposabljanja za družinske in druge neformalne oskrbovalce ter spodbujamo oblikovanje skupin svojcev po načelu samopomoči. Pod okriljem Inštituta deluje tudi Slovensko združenje neformalnih oskrbovalcev. Vključitev vanj je brezplačna in brez obveznosti; informacije: oskrbovalec@iat.si ali tel. 064/299-599.
Pomembno pa je, da vsak od nas prispeva tudi svoj delež k oskrbi: da v okolici prepoznamo tiste, ki skrbijo za bližnje, da drug drugega vprašamo, kako si lahko pomagamo, da sprejmemo pomoč, ko jo potrebujemo – hvaležno, ne z odporom – in da oskrbo živimo po svojih močeh. Prepoznajmo, podprimo in dajmo priznanje tistim, ki oskrbujejo. Danes si namreč lahko to ti, jutri bom morda jaz!
Ana Ramovš, Inštitut Antona Trstenjaka za gerontologijo in medgeneracijsko sožitje
Vsakdanjost, pomen in predvsem neprecenljivo vrednost oskrbe lepo pokaže tudi Mijina osebna izkušnja:
Moje ime je Mija. Skrbim za svojega moža, ki ima multiplo sklerozo. Ne more več hoditi, čedalje težje pa uporablja tudi roke. Njegova bolezen vztrajno napreduje.
Pomagam mu pri vstajanju iz postelje, oblačenju, osebni higieni, hranjenju. Skrbim, da ne ostane zaprt v svojem svetu in gre še vedno med ljudi. Peljem ga na sprehod, v trgovino, na pevske vaje, koncert, v cerkev – kamorkoli si želi. Pomembno mi je, da se počuti kot človek, partner, oče. Da ohranja svoje dostojanstvo, občutek lastne vrednosti in samostojnost, kljub vsemu, kar mu je vzela bolezen. Vedno se mi zahvali za pomoč. Vesela sem, kadar je nasmejan, zgovoren in zadovoljen.
Zakaj vse to počnem? Zato, ker ga imam rada. Ker sva skupaj že veliko doživela in ker želim, da njegov vsakdan, četudi poln izzivov, ostaja poln lepih trenutkov. Vem, da bi on storil enako zame, če bi bila situacija obrnjena. Pogosto je težko, a ne dovolim, da bi me to zlomilo. S podporo vseh, ki pomagajo, je skrb lažja in bolj obvladljiva.
Verjamem, da skrb za bližnje ni le dolžnost. To je tisto, kar nas povezuje in dela boljše. Pomembno je, da vztrajamo ob človeku v dobrem in slabem. Iskreno verjamem, da se dobro z dobrim vrača. Danes jaz pomagam, jutri pa bo morda nekdo drug pomagal meni.
Ob vsej skrbi poskušam poskrbeti tudi zase. Vesela sem, da lahko še vedno opravljam svoj poklic in prispevam k skupnosti, ohranjam stike z bližnjimi, obiskujem terapevtsko skupino, hodim v gozd. Le s »polnimi baterijami« lahko ostanemo močni in prisotni ob svojih bližnjih.
Na Inštitutu Antona Trstenjaka za gerontologijo in medgeneracijsko sožitje se pridružujemo medicinski stroki in v imenu gerontološke stroke pozivamo k oddaji podpisov za zakonodajni referendum proti zakonu o pomoči pri umiranju do nedelje 5. oktobra 2025.
Podpis lahko oddate osebno na upravni enoti ali elektronsko, če imate uradni digitalni podpis na povezavi: https://e-uprava.gov.si/si/podrocja/vloge/vloga.html?id=8466&lang=si
Gre za strokovno in ne politično odločitev. Ob staranju prebivalstva in vse večji potrebi po dolgotrajni oskrbi zakon namreč predstavlja nevarnost za veliko število bolnih ter telesno, duševno in socialno krhkih starejših ljudi. Pa tudi za vse nas, ki namesto da bi skupaj z ljudmi v stiski – ljudmi, ki doživljajo vse večjo bivanjsko praznoto in potrebujejo pomoč – iskali rešitve, dopuščamo, da se presoja, katero življenje ni več vredno življenja, in se uzakonja samomor.
Kakor je pred časom opozorila psihiatrična stroka "Predlog zakona implicira, da mora medicinska stroka spremeniti eno od svojih paradigmalnih strokovnih zavez. Ta strokovna in etična zaveza je, da pomaga bolniku preseči ali vsaj delno omiliti samomorilno ogroženost s pomočjo zdravljenja duševne motnje in s sooblikovanjem upanja oziroma glede smiselnosti življenja, tudi z aktiviranjem navezovalnih odnosov in ostalega okolja, ki je pripravljeno nuditi podporo".
Pridružujemo se posebni strokovni zaskrbljenosti zaradi bolnikov z demenco, ki so lahko v začetnem stadiju demence pretreseni zaradi svoje diagnoze in so lahko ranljivi glede sporočil okolja o smiselnosti njihovega nadaljnjega življenja oziroma glede zaskrbljenosti, da bodo ostali sami na poti slabšanja bolezni ali da bodo bremenili domače.
Prav tako tudi mi opažamo, da so med vsemi dejavniki tveganja za samomorilno vedenje v starejšem obdobju v ospredju duševne motnje. Najpogostejša so stanja depresije, njena izraznost pri starejših pa velikokrat ni tipična in jo lahko spregleda tudi zdravnik. Tudi manj izražena depresija pa je pri sočasnih telesnih boleznih velik dejavnik tveganja za samomorilnost starejših ljudi.
Tem nevarnostim dodajamo vse večjo osamljenost in socialno izoliranost starejših, ki ne želijo biti v breme svojim bližnjim, kar jih lahko usmeri v takšno odločitev. Prav to se – glede na raziskovalne podatke – množično dogaja v državah, ki so sprejele zakone, povezane z evtanazijo in drugimi oblikami pomoči pri končanju življenja. Najpogostejši razlog za odločitev o končanju življenja namreč ni bolečina, ampak skrb, da »sem drugim v breme«.
Pomembna je tudi ekonomska komponenta: ob staranju prebivalstva je smrt bolnih in onemoglih cenejša od njihove oskrbe. Države z zelo razvitimi socialno-zdravstvenimi sistemi, kot je Danska, so presodile, da nimajo dovolj razvitih alternativnih možnosti, kot je na primer paliativna oskrba, da bi se lahko odločale za možnost evtanazije. Pri nas je sistem na tem področju še bistveno šibkejši.
V kolikor želite prebrati o tem nekaj več kliknite TUKAJ.
Vabimo vas, da sodelujete v kampanji ozaveščanja ob Evropskem dnevu neformalnih oskrbovalcev (6. oktober).
V juliju in avgustu 2025 smo se partnerji projekta HandsTogether vsebinsko in tehnično pripravljali in tudi izpeljali prvo osebno projektno srečanje v Ljubljani, in sicer 5. in 6. avgusta 2025.
Partnerji smo se srečali kar dvakrat (enkrat online in enkrat v živo), saj je po raziskovalni fazi sledila faza diseminacije rezultatov, kar je pomenilo prevajanje rezultatov v obliko, ki je dostopna in razumljiva za splošno javnost. Oblikovali smo spodnje infografike ter članek in izjavo za javnost. Rezultate inovativnih forumov iz drugih držav si lahko ogledate na spletni strani www.handstogether.eu ali pa na Facebook strani Hands Together Project. Prav tam bodo kmalu dosegljivi tudi podcasti in webinarji v angleškem jeziku, in sicer prvi na temo izobraževanja o demenci, drugi pa na temo vseživljenjskega učenja in medgeneracijskega povezovanja.
Prav tako smo že zakorakali v drugo fazo projekta, ki bo prinesla tudi scenarije, ki simulirajo doživljanje oseb z demenco v raznih življenjskih situacijah. Scenariji bodo predstavljeni v obliki videov virutualne resničnosti, služili pa bodo izobraževanju in boljšemu razumevanju realnosti, ki jo doživlja oseba z demenco. Vabljeni k branju vsebin in sledenju nadaljnjim aktivnostim s projekta HandsTogether.
12.6.2024 ob 0:00 /
V sredo, 12.6.2024 je Inštitut Antona Trstenjaka sodeloval na posvetu z naslovom "Staranje brez nasilja", ki sta ga organizirala Center za socialno delo Zasavje in Društvo upokojencev Zagorje.
Govorci na posvetu so bili: predsednik Društva upokojencev Tone Bele, ki je posvet tudi povezoval, vodja CSD Zasavje, enota Zagorje ob Savi, Adisa Mujčinović, koordinatorka za preprečevanje nasilja v družini CSD Zasavje, mag. Marjana Milek Ogrinc, višji policijski kriminalist PP Zagorje ob Savi, Matjaž Izgoršek, prostovoljka Marjana Vahtar, ki je predstavila program Starejši za starejše, Nika Nedeljko iz Zasavske ljudske univerze, ki je predstavila Večgeneracijski center Zasavje in Tatjana Prašnikar Đuran, strokovni vodja socialnovarstvenega programa Staranje brez nasilja, ki je predstavila pomen preventive in krepitve varovalnih dejavnikov na Inštitutu Antona Trstenjaka. Vabilu na posvet so se odzvali tudi predstavniki občine, lokalnih društev in domači župnik, kar daje vedeti, da gre za pomembno temo, ki je potrebno naslavljati. Posvet je bil dobro obiskan in je s tem tudi dosegel svoj namen.
22.5.2024 ob 0:00 /
21. in 22. maja smo se udeležili letnega srečanja članov Evropske organizacije za podporo družinskim in drugim neformalnim oskrbovalcem Eurocarers.
Poleg glasovanja in formalnostim smo veliko pozornosti namenili pregledu preteklega leta in pogovorov o tem, kako želimo delo na evropskem nivoju nadaljevati v bodoče. Predvsem se vse bolj kaže potreba po krepitvi organizacij za družinske in druge neformalne oskrbovalce v državah članicah, saj močna združenja v državah pomenijo boljši pretok informacij in večjo verjetnost, da je glas družinskih in drugih neformalnih oskrbovalcev slišan in upoštevan.
V drugem delu programa smo naredili krajši pregled sprememb in napredka tako na raziskovalnem, kot na politično razvojnem področju. Inštitut Antona Trstenjaka za gerontologijo in medgeneracijsko sožitje je član evropskega združenja že od leta 2017.
15.5.2024 ob 0:00 /
15. maja je v Mariboru potekal Festival duševnega zdravja 2024. S prispevkom "Kaj pa duševno zdravje tistih, ki skrbijo za druge" sta sodelovali tudi Ana Ramovš in Ajda Cvelbar z Inštituta Antona Trstenjaka.
Na predavanju sta predstavili problematiko varovanja in krepitve duševnega zdravja tistih posameznikov – žena, hčera, snah, mož, sinov, sester, bratov, prijateljev, sosedov in drugih, ki doma skrbijo za kronično bolne, invalidne ali starostno onemogle bližnje osebe. Njihovo duševno zdravje je ogroženo zlasti zaradi pomanjkanja informacij in znanja, izgorelosti in doživljanja osamljenosti pri skrbi za druge. Na predavanju si bili prikazani tudi primeri dobre prakse kako skozi različne človeške razsežnosti (od telesne do eksistencialne razsežnosti) krepiti svoje duševno zdravje tudi v takšnih okoliščinah.
Organizatorjem festivala se zahvaljujemo za vabilo in odlično izvedbo festivala, ki je v ospredje postavil tako zelo pomembne teme. Hvaležni smo za priložnost, da smo tudi mi lahko prispevali k ozaveščanju o pomenu duševnega zdravja - tudi med veliko, a velikokrat skrito skupino neformalnih oskrbovalcev. Dogodek je vključeval različna zanimiva in poučna predavanja in delavnice, ki so spodbudile odprto razpravo in izmenjavo izkušenj na področju duševnega zdravja. Upamo, da se vidimo tudi prihodnje leto.