Dejstva: Čeprav pogosto mislimo, da postane izražanje vernosti (religioznosti) ob koncu življenja izrazitejše, imamo na voljo malo ali sploh nobenih empiričnih raziskav, ki bi temeljile na preverjanju te domneve pri prebivalstvu.
Metode: Na osnovi podatkov za mesto New Haven, ZDA, objavljenih na spletni strani projekta NIA EPESE (National Institute of Aging, Established Populations for Epidemiological Studies of the Elderly), smo pregledali izjave ljudi (N=2812), ki so 12 mesecev po anketi še živeli ali pa so umrli. Izjave so se nanašale na prisotnost pri verskih obredih (mašah), na to, kako sami ocenjujejo svojo vernost in kakšno oporo oziroma tolažbo jim daje. Religioznost oziroma vernost je bila ocenjena pri prvi anketi (1982) in ponovno v letih 1985, 1988 in 1994. Presečne primerjave stopnje religioznosti so bile opravljene med tistimi, ki so umrli v času do 6 mesecev po razgovoru, v času od 6 do 12 mesecev, ter med tistimi, ki so živeli še 12 mesecev po raziskavi. Narejene so bile tudi longitudinalne primerjave religioznosti v primerjavi z rezultati predhodnih anket.
Rezultati: Po standardizaciji starosti, spola, izobrazbe, zakonskega stanu, verske pripadnosti in meril za ocenjevanje zdravstvenega stanja smo ugotovili: čeprav se je prisotnost pri verskih obredih med tistimi, ki so bili blizu smrti, zmanjšala, se je pri tej skupini pokazalo, da so njihova verska čustva nespremenjena ali celo nekoliko močnejša, religioznost jim daje moč/oporo in nudi tolažbo. Povprečna raven prisotnosti pri verskih obredih in raven verskih čustev je bila glede na tako versko raznolik vzorec anketiranih visoka.
Razprava: Raziskave o ljudeh v njihovem zadnjem letu življenja so redke. Pri vzorcu izbranih, ki jih je zajela ta anketa, se je izkazalo, da se verska praksa v zadnjih mesecih življenja nadaljuje.

V Sloveniji in vsej Evropi je župnija kot osnovna krščanska verska skupnost pomemben dejavnik socialne mreže za sožitje mlade, srednje in stare generacije ter za pomoč starim ljudem, kolikor so onemogli. Članek prikaže svetopisemski krščanski nauk o sožitju med generacijami in o starosti, nato pa dejanske, splošno razširjene načine skrbi za stare ljudi in povezovanje generacij v župniji. Analiza današnjega stanja kaže, da družina in sosedstvo ne zmoreta v današnjih življenjskih razmerah opravljati svoje tradicionalne naloge dobrega pretoka osebnih izkušenj med generacijami, zagotavljati zadostno povezanost med njimi v vsakdanjem življenju ter skrbeti za stare ljudi. Te naloge opravljajo tudi različne skupine in organizacije na principu osebne odločitve vsakega človeka, da se vključi in nenehno uči potrebnih znanj. Za lepše sožitje med generacijami in kakovostno staranje je sedaj najpotrebnejše učenje dobrega komuniciranja in sodelovanja. Članek prikaže vrsto sodobnih programov te vrste v župnijah. Posebej se posveti možnosti za župnijsko uvajanje osmih programov, ki jih strokovno razvija in zelo uspešno uvaja po občinah v Sloveniji Inštitut Antona Trstenjaka: ozaveščanje celotne župnije o kakovostnem staranju in pripravi nanjo, kratki tečaji za lepo sožitje s starejšim družinskim članom in sploh s starejšimi ljudmi, za pripravo na kakovostno staranje ob upokojitvi ter za starejše ljudi, da boljše razumejo mlajši dve generaciji, osebno družabništvo z osamljenim starim človekom ter male medgeneracijske skupine za kakovostno staranje - ta dva programa delujeta na osnovi dobro usposobljenih prostovoljcev. Ustanovitev župnijskega medgeneracijskega centra pa je odlična sodobna možnost, da se trajno odvijajo vsi ti in številni drugi programi za stare ljudi v tesni povezavi z mlado in srednjo generacijo, vse skupaj pa je vpeto v celoto župnijskega delovanja. V zadnjem delu članka pa je prikazana specialna metodika za delo župnijske medgeneracijske skupine za kakovostno staranje.

Avtorica, slovenska izseljenka iz Basla v Švici, predstavi švicarski nacionalni raziskovalni program priprave na starost (NFP 32 - Höpflinger et al, 1999) in švicarsko kulturo zdravstvene nege, starosti in umiranja, s poudarkom na splošni zavesti glede verskih vprašanj z vidika švicarske multikuturnosti. V članku sta na kratko predstavljena tudi švicarsko poročilo "Dolgo življenje - družbeni izziv in kulturna priložnost" z madridskega svetovnega vrha o starosti (2002) ter longitudialna raziskava SWILSO-O (CIG, 2001), ki je dokazala vpliv vernosti na preživetje najstarejših starih ljudi. Avtorica na podlagi lastnih izkušenj predstavi dva projekta: o maksimalni kvaliteti življenja v švicarskem verskem redu Usmiljenih sester sv. Križa iz Ingebohla/Schwyz ter ekumenski medgeneracijski projekt Svetovnega molitvenega dneva, ki je od leta 2000 poznan tudi v Sloveniji.

Proces staranja je povezan s stereotipi o staranju, ki so v veliki meri negativni. Po teh stereotipih stari ljudje niso več sposobni veliko prispevati svetu okoli sebe. Pogosto se starost razume kot obdobje, v katerem so neizogibne resne duševne in telesne težave, ki zmanjšajo ustvarjalnost. Pogost stereotip je tudi ta, da so stari ljudje breme za družbo. Še več, njihovo življenje naj bi bilo izolirano in "neseksualno". Stari ljudje naj bi bili homogena skupina, ki se razlikuje od ostalih ljudi. Resnica je drugačna. Avtorica vas bo popeljala skozi najpogostejše stereotipe o starih ljudeh in navedla dejstva, ki te stereotipe izpodbijajo.

Poletna meseca za večino medgeneracijskih skupin pomenita krajše počitnice, čas nabiranja novih idej, pa tudi obilico časa in pogrešanj drug drugega. Pogosto so počitnice tudi priložnost za individualne obiske članov skupin, s katerimi se medčloveški odnosi še bolj poglobijo in včasih nastanejo zgodbice …

Knjiga ponuja temeljit vpogled v zdravstveno in socialno varstvo starih ljudi v izbranih desetih državah (Francija, Nemčija, Grčija, Italija, Nizozemska, Poljska, Portugalska, Španija, Švedska in Velika Britanija). Osrednji del obravnava družinske oskrbovalce. Poudarek je na prispevku neformalnih oskrbovalcev in formalnih služb, ter na oceni, kako so potrebe neformalnih oskrbovalcev zadovoljene.