English site

Povečaj črkePomanjšaj črke

Novice

Izberi rubriko novic:

Na Inštitutu Antona Trstenjaka smo v maju 2018 prejeli obisk v okviru HOPE programa izmenjave zdravstvenih strokovnjakov iz tujine.

 

Nacionalni sistem in Zakon o dolgotrajni oskrbi v Sloveniji morata biti človeško, strokovno in ekonomsko učinkovita odgovora na staranje prebivalstva.Na Inštitutu Antona Trstenjaka in v podjetju Firis Imperl (obe instituciji sta strokovni organizaciji s četrt stoletnim uspešnim delovanjem na tem področju) menimo, da morata izhajati iz naslednjih spoznanj in dobrih praks.

  1. Pogoj za vzpostavitev sodobnega sistema dolgotrajne oskrbe je politična odločitev, da za dolgotrajno oskrbo namenimo 1,3 % BDP, kakršno je povprečje evropskih držav.
  2. Sistem mora izhajati iz celovitega gledanja na oskrbovanca, ki potrebuje predvsem pomoč pri opravljanju vsakodnevnih opravil in šele nato storitve zdravstvenih, socialnih in drugih strok. Čeprav so le-te eden od bistvenih vidikov oskrbe, njihovo osrednje mesto v predlogu onemogoča celovito sodobno humano oskrbo, razvoj njene kakovosti in finančno vzdržnost, še zlasti ob večanju potreb po oskrbi v prihodnje.
  3. Sistem mora povezati v dopolnjujočo se celoto vse glavne vire: družinske in druge neformalne oskrbovalce, ki oskrbujejo 75 % potrebnih, znanje in metode vseh relevantnih strok in oskrbovalnih ustanov, primerno motivacijo lokalne skupnosti, da poskrbi za svoje občane, ter državo kot nosilko pravičnega, humanega, razvojno naravnanega in finančno vzdržnega sistema dolgotrajne oskrbe.
  4. V sistemu je treba povezati v celoto zdravstveni, socialni, arhitekturno-infrastrukturni in vzgojno-kulturni vidik oskrbovanja. Nepogrešljivo celoto sodobne dolgotrajne oskrbe sestavljajo: znanja in metode zdravstvenih in socialnih strok, arhitekturno urejanje bivalnih prostorov in sodobni tehnični pripomočki pri oskrbovanju ter vzgojni, medijski in ostali kulturni vplivi na razumevanje in krepitev medgeneracijske solidarnosti v današnjih razmerah. Učinkovit sistem dolgotrajne oskrbe lahko vzpostavimo in razvijamo le, če so v njem vse navedene stroke enovita celota, njihovi politični in upravni resorji v državi in občini pa intersektorsko povezani.
  5. Dolgotrajna oskrba mora biti decentralizirano umeščena v krajevno skupnost, kakor je otroško varstvo, država pa mora jamčiti za njeno organiziranost in enakost v dostopnosti, za vzdržen sistem financiranja in minimalne standarde kakovosti, izvajati mora kontrolo nad delovanjem izvajalcev in skrbeti za razvoj sistema.
  6. Individualna upravičenost do financiranja iz sistema dolgotrajne oskrbe omogoča – ob sodobni informacijski tehnologiji, dobrih kriterijih za vstop, zagotovljenih standardih oskrbovanja in učinkoviti kontroli nad izvajalci – minimalno porabo sredstev za administracijo. V predlogu predvidene koncesije za vstopanje v javno mrežo, vzpostavljanje povsem novega sistema za vstop in podobne rešitve so slabe. S stroški za administracijo otežujejo finančno vzdržnost sistema, predvsem pa onemogočajo razvoj njegove vsebinske in metodične kakovosti; koncesij na tem področju po Evropi ne uporabljajo.
  7. Vlada mora skupaj s pripravo in sprejemanjem sistema in Zakona o dolgotrajni oskrbi poskrbeti za permanentno in kakovostno informiranje in ozaveščanje javnosti o tem sistemu v okviru celote sodobnih potreb in možnosti na področju staranja in s tem povezane krepitve solidarnosti med generacijami.
  8. Za krepitev sodobne solidarnosti med generacijami pri oskrbi potrebnih članov družbe je smiselno ob sprejemanju nacionalnega sistema za dolgotrajno oskrbo uvesti po zgledu nekaterih razvitih držav za mlade med 18. in 30. letom starosti socialno leto organiziranega služenja v skupnosti (mnogi ga opravljajo prav v sistemu dolgotrajne oskrbe) ter socialno služenje ljudi, ki v času brezposelnosti prejemajo socialno pomoč skupnosti.
  9. Usodna zapreka pri vzpostavljanju sodobnega sistema dolgotrajne oskrbe je prevlada kateregakoli lobija, ki vede ali nevede enači ta stvarni nacionalni interes s parcialnim interesom svoje skupine, pa najsi je to zasebni kapital, katera od zdravstvenih ali socialnih strok, upravni aparat, zavarovalnica ali politična stranka. Kakovostno staranje – vključno s humano oskrbo v onemoglosti – je enako temeljna potreba slehernega človeka, pereča naloga ob staranju prebivalstva je skupna naloga naše države, staranje slovenskega naroda pa življenjski interes vsakega, ki se razvija v moči slovenske kulture. Ti skupni interesi in naloge so dobra priložnost za sodelovanje vseh političnih, strokovnih in civilnih deležnikov.

 

 

V torek, 23. maja je Elektrotehniško-računalniška strokovna šola v Ljubljani gostila prireditev ob zaključku devete generacije programa Medgeneracijsko družabništvo ob učenju računalništva in druge sodobne IKT. V začetku sta nas pozdravila in z nami podelila nekaj misli ravnatelj šole, dr. Uroš Breskvar in dr. Jože Ramovš, predstojnik Inštituta Antona Trstenjaka. Letos je bilo v program vključenih 27 parov. Dijaki so prihajali iz treh srednjih šol oziroma gimnazij. Največ jih prihaja iz Elektrotehniško-računalniška šolo, iz katere je sodelovalo 22 dijakov, 4 dijaki prihajajo iz Gimnazije Bežigrad in ena dijakinja iz Gimnazije Ledina. Med šolskim letom so se pari tedensko srečevali, pri tem so starejši pridobili nekaj novega računalniškega znanja, dijaki so se preizkusili v vlogi učitelja in se ob tem tudi prijetno družili in izmenjavali izkušnje.

Dijaki in starejši ljudje so se že vneto lotili trdih orehov, ki jih prinaša nova doba komunikacijsko informacijskih tehnologij. Nekateri starostniki se učijo uporabe računalnika, drugi tablice, spet tretji pametnega telefona (takšnih je letos kar precej); dijaki se, nič manj zagreto, preizkušajo v vlogi učiteljev; eni druge pa osebnostno bogatijo z deljenjem povedanih in doživetih izkušenj.

Že več mesecev se tako v parih tedensko srečujeta po en starejši človek in po en dijak. Prostovoljci so iz Gimnazije Bežigrad, Gimnazije Ledina, tudi letos pa jih je največ iz Elektrotehniško-računalniške strokovne šole in gimnazije Ljubljana (na Vegovi). Vsega skupaj se srečuje kar 27 parov.

Trdi orehi pa v sebi skrivajo sladka jedrca. Na intervizijskih obiskih parov izveva uslužbenki IAT marsikaj: o tem da skavtska strast ne pozna starosti; o tem, da bi se morali kakšnih zapletenih programov na tablici učiti tudi midve; o tem da so dijaki ne samo dobri, ampak tudi iznajdljivi učitelji. Iz starejših veje hvaležnost in nemalo kateri pove: »Končno lahko nekoga v miru vprašam, ne da bi mogel stalno nadlegovati svojo hči, ki že tako nima časa«.

Časa za vprašanja, učenje in izmenjavo izkušenj bo še dovolj: pari se bodo srečevali vse do konca šolskega leta, po tem pa oboje čakajo zaslužene počitnice.

 

V Ljubljani smo 22. februarja 2017 začeli s temeljnim usposabljanjem za prostovoljce. Srečanje se je  začelo ob 17. uri na Inštitutu Antona Trstenjaka (Resljeva 11, 1000 Ljubljana).

Usposabljanje je namenjeno vsem prostovoljcem, ki želijo v tem polletju ustanoviti skupino v svojem domačem kraju ali začeti družabništvo s starejšim človekom.  Obsegalo bo 10 srečanj tekom celega leta.

V torek, 24. januarja 2017, smo se prostovoljci družili ob raziskovanju skritih kotičkov Ljubljane in pobližje spoznavali dediščino Antona Trstenjaka.

Druženje smo začeli z uvodnim nagovorom Ksenije Ramovš, direktorice Inštituta Antona Trstenjaka, in Klemna Jerinca, predsednika Medgeneracijskega društva za kakovostno starost Ljubljana.

Ljubljanski prostovoljci smo prostovoljcem iz cele Slovenije želeli približati lepote mesta Ljubljane. Za ta namen smo se razdelili v manjše skupine. Vsaka skupina je obiskala eno od znamenitosti: Ljubljanski grad, Nebotičnik, SNG Opero in balet, Navje, Ljubljansko tržnico in Vodnikov spomenik, frančiškansko cerkev Marijinega oznanjenja na Tromostovju, Slovensko filharmonijo, Cankarjev dom in Stolnico.

Prostovoljci smo si tekom ogleda ljubljanskih znamenitosti privoščili kavo ali čaj v eni izmed kavarn. Ob tej priložnosti smo si izmenjali osebne izkušnje. Spregovorili smo, kaj nas je ob ogledih še posebej nagovorilo ali pa morda spomnilo na kakšno lepo doživetje iz Ljubljane.

V sklopu srečanja smo spoznavali tudi Trstenjakovo bogato dediščino. Anton Trstenjak se je rodil leta 1906. Bil je slovenski filozof, antropolog, psiholog in teolog. Obiskali smo stanovanje, kjer je bival in kjer je ohranjena njegova knjižnica. Tam smo si ogledali kratek odlomek iz njegovega intervjuja. Njegova soba v Ljubljani na Resljevi 7 je bila več kakor pol stoletja najbolj obiskana neformalna psihološka ordinacija za svetovalno in terapevtsko pomoč ljudem v osebnih in družinskih stiskah. Ljudje so hodili k  njemu po nasvet, pomoč, pogovor in nikoli ni nobenega odklonil. Njegova dediščina obsega ogromen opus publikacij, ki po tematiki sodijo med psihološka, antropološka, filozofska, kulturološko – narodnostna ter teološka dela.

Srečanje smo zaključili s prijetnim klepetom ob okusnem kosilu.

 

 

Inštitut Antona Trstenjaka je februarja pričel usposabljati družinske oskrbovalce v dveh slovenskih krajih: v Ribnici in v Zagradcu. Tečaj je v obeh krajih zelo dobro obiskan. Udeležujejo se ga svojci in drugi neformalni oskrbovalci, ki doma oskrbujejo starejšega ali invalidnega družinskega člana. Na izobraževalnih srečanjih skupaj pridobivamo znanje o oskrbovanju in negi ter se učimo praktičnih veščin. V Ribnici tečaj sofinancirajo Občina Ribnica, Občina Sodražica in MDDSZ. V Zagradcu pa tečaj sofinancirata Občina Ivančna Gorica in MDDSZ.

Na Inštitutu Antona Trstenjaka je pred kratkim potekalo usposabljanje za preventivo nasilja nad starejšimi.

Udeležilo se ga je 30 prostovoljcev, ki bodo v svojih skupinah osvajali veščine za povečanje varnosti v starosti. Udeleženci so prejeli priročnik, v katerem so zbrane zanimive in koristne vsebine s področja varnega staranja in ki bo njihov pripomoček za uspešno delo v skupinah.

Usposabljanje je potekalo v kreativnem, poučnem in sproščenem vzdušju.

 

Na Inštitutu so oktobra potekale delavnice za večanje varnosti starejših, ki jih je obiskovalo okrog 15 udeležencev. Na treh srečanjih smo se posvetili naslednjim temam: doživljanje starejšega človeka in komunikacija, ko so odnosi težavni; skrb za varnost izven doma ter pravni vidiki varnosti starejših in premoženjska vprašanja. Na srečanjih smo tudi trenirali praktične veščine za povečanje varnosti starejših. Ena od udeleženk je na zadnjem srečanju dejala: "Vsa tri srečanja sem z veseljem in zanimanjem obiskala in sledila tematiki. Prav je, da se pogovarjamo o teh temah in jih spoznavamo, s tem nam marsikateri problem postane bolj jasen in si ga znamo razložiti. Meni osebno so pomagale, da ostarela starša bolj razumem in sem jima bolj naklonjena."

 

 

Sredi decembra se je v Ljubljani zaključilo Usposabljanje za družinske in druge neformalne oskrbovalce. Tečaj je redno obiskovalo preko 20 ljudi; večina le-teh se namreva udeleževati srečanj Kluba svojcev, ki bodo od januarja naprej potekala vsak mesec.

Udeleženci so usposabljanje zelo dobro sprejeli. Spodaj je navedenih nekaj zapisov o tem, kako so udeleženci doživeli usposabljanje. Zapisi so del evalvacijskih vprašalnikov, ki jih tečajniki izpolnijo ob koncu usposabljanja.

  • "Celoten tečaj je zame ena svetla lučka. Že s to začetno filozofijo 'prižiganja lučke' se lahko pomaga vsakomur. Pohvalila bi zelo strokovno, natančno, osredotočeno podajanje dragocenih podatkov, trendov, v sproščenem vzdušju. Zelo dobra so praktična znanja - prva pomoč, fizioterapija, izkušnje z demenco ipd. Teme so dobro izbrane. Zame bi bilo še bolje, če bi za ta tečaj izvedla takrat, ko je bila moja mama še živa. Takrat bi mi še bolj koristilo."
  • "... spoznanje, kakšno bogastvo je taka mreža. Občutek, da v težavah nisi sam in da si med seboj lahko veliko pomagamo."
  • "Tečaj, ki sem ga obiskovala mi je dal veliko pomoč pri oskrbi mojega moža. Sedaj ga bolje razumem in se bolj potrpežljiva  tudi prinašam in prižigam lučko in tako nama je lažje in boljši so odnosi. Pomembno je tudi to, da ga sedaj lažje sprejemam takšnega kot je."

 

© 2010 - Inštitut Antona Trstenjaka za gerontologijo in medgeneracijsko sožitje