English site

Povečaj črkePomanjšaj črke

Novice

Izberi rubriko novic:

Sporočilo ob Evropskem dnevu neformalnih oskrbovalcev: Družinski oskrbovalci so med nami 
Vsak dan več kot 44 milijonov družinskih članov, prijateljev in znancev po vsej Evropi skrbi za svoje onemogle, bolne ali invalidne svojce, prijatelje in znance. S svojim delom zagotavljajo kar 80% oskrbe. Strokovno te ljudi imenujemo družinske ali neformalne oskrbovalce. V Sloveniji je to vsak 10 posameznik. Ocenjujemo pa, da se je v času epidemije covida-19 njihovo število še povečalo. Prav tako so se zaostrile njihove težave.
 
Nedavno poročilo Eurocarers ter raziskovalne skupine IRCCS-INRCA o vplivu pandemije covid-19 jasno kaže, da se je položaj oskrbovalcev vidno poslabšal. Velikokrat prepuščeni sami sebi, so neformalni oskrbovalci postali bolj osamljeni, ranljivi in nevidni kot kdaj koli prej. Več kot 60% vprašanih oskrbovalcev je tako poročalo, da se zaradi pandemije počuti preobremenjenih in le 17,5% oskrbovalcev je imelo občutek, da je bilo njihovo delo med epidemijo cenjeno. Hkrati vemo, da evropski sitem dolgotrajne oskrbe brez neformalnih oskrbovalcev ni vzdržen. Preprosto nimamo niti dovolj denarja niti človeških virov, da bi vso oskrbo zagotovili formalno. Zato je potrebno sodelovanje. In zato je sedaj skrajni čas, da prepoznamo velikanski prispevek neformalnih oskrbovalcev v družbi in jim pomagamo. Neformalne oskrbovalce je treba priznati kot bistvene partnerje pri oskrbi in izboljšati vsakodnevno življenje tako oseb, ki potrebujejo oskrbo, kot njihovih oskrbovalcev. Upamo, da bo prvi korak na tej poti Zakon o dolgotrajni oskrbi, ki je trenutno v pripravi.
 
Lansko leto je Evropska krovna organizacija za neformalne oskrbovalce Eurocarers s svojimi članicami, med katerimi je tudi slovenski Inštitut Antona Trstenjaka za gerontologijo in medgeneracijsko sožitje, razglasila 6. oktober za Evropski dan neformalnih oskrbovalcev. Letos svojo akcijo nadaljujemo z geslom: Prepoznaj, prisluhni in podpri!
Akciji ozaveščanja in dogodkom, ki bodo potekali v sodelovanju s Slovenskim združenjem neformalnih oskrbovalcev, lahko sledite preko Facebook strani Družinski oskrbovalci. Prav tako pa vabimo vse, ki potrebujete nasvet glede oskrbovanja bližnjih ali bi se želeli udeležiti brezplačnega izobraževanja, da nam pišete na info@iat.si ali nas pokličete na telefonsko številko: 064 299 599, ki obratuje vsak dan med 8. in 20. uro.
 
Izkušnja družinske oskrbovalke: Zbudim se brez budilke vsak dan ob istem času. Ura je pol šestih in zunaj je še trda tema. Najraje bi še malo zaspala, ampak si tega ne morem privoščiti. Moji domači bodo šli na delo in potrebujejo zajtrk. Počasi eden za drugim pridejo v jedilnico, skupaj nekaj pojemo, spijemo čaj in kavico, si izmenjamo nekaj besed in potem gre vsak svojo pot.
 
V zgornjem nadstropju še sladko spita visoko noseča snaha in 3 letna vnukinja. V kurilnici zakurim centralno, da jima bo toplo. Razmišljam, kaj bi skuhala za kosilo in iz skrinje vzamem meso. Ura neusmiljeno hiti. Preoblečem se in se odpeljem v bližnji kraj, kjer me čakajo trije pomoči potrebni. Od doma jim peljem košarico sadja.
 
Potrkam in vstopim z glasnim »dobro jutro«. V hiši me čaka oče, ki je paraplegik in mama s hudo sladkorno boleznijo in srčno bolnico in njuna hči, ki je zaradi dolgoletne skrbi za starše psihično zbolela. Pričaka me tudi njen pes, ki ji pomeni vse na svetu. Hči je pripravila zajtrk, ki ga oče in mama pojesta v postelji. Midve skupaj spijeva kavico. Poberem in pospravim copate, nogavice in podobno, kar je kuža raznesel po celi hiši.
 
Kot vsak dan najprej uredim mamo. Treba je zamenjati plenico, jo umiti, jo obleči in obuti. Noge so že zjutraj zelo otekle. Med delom poslušam mamo, kdo vse jo je včeraj obiskal, kako so ji pokradli deke in podobno - kar pa seveda ni res. Demenca dela svoje. Povem ji, da bom obiskala te ljudi in prinesla deke nazaj. Pomirjena počasi vstane in gre s 'hodalico' v kuhinjo.
 
Obrnem se na drugo stran, kjer leži oče. Toliko časa že hodim k njim, da točno vem, kakšne volje je. Včasih gleda grdo in mu ni všeč, da ga bom spet obračala po postelji. Včasih pa mi podari nasmeh in mi z desno roko, ki je delno gibljiva nagaja. Pripravim si svežo vodo , krpice, kopel, mleko za telo, brisačo, svežo pižamo … Pobožam ga po glavi in nasmehne se mi. S težavo slečem zgornji del pižame, saj je popolnoma negiben in ima več kot 100 kg. Umijem in uredim zgoraj. Na vrsti je spodnji del. Zamenjam plenico, uredim kateter in ga oblečem in obujem. Spet ga obrnem ne levi bok in pod njega pogrnem mrežo za dvigalo. Pripeljem dvigalo in ga počasi dvignem. Tega ne mara in vsak dan govori ne, ne! Vem, da ga jermeni mreže tiščijo, a ne da se drugače. Pripravim voziček, ki je narejen posebej zanj. Vse mora bit natančno narejeno, da lepo pokonci sedi. Počasi ga spustim v voziček. Uspelo mi je, sedi lepo naravnost in pokonci.
 
S težavo ga odpeljem v kuhinjo, saj so vrata ozka in ostane mi le nekaj centimetrov, da zapeljem voziček čez vrata. Spet ugotovim, da sem vsa premočena. Malo se osvežim in začnem s pripravo hrane. Naribam in narežem sadje. Mama in hči jesta sami, očeta pa je treba hraniti z žličko. Sadje z veseljem pojedo, jaz pa že hitim z pripravo kosila. Najraje imajo nekaj na žlico. Ko se kuha, je treba pripraviti postelje. Največkrat je treba rjuhe zamenjati. Perila je ogromno. Pralni stroj in sušilec delata vsak dan 2x.
 
Kosilo je kuhano in poskrbim, da so vsi siti. Po kosilu hči pomaga pri zlaganju perila in pospravljanju kuhinje. Oče, mama in jaz pa ponovimo jutranji obred z razliko, da se zdaj vračata v postelje. Razmišljam, ali sta dobila vsa zdravila in ali sem kaj pozabila narediti.
 
Ura je že več kot 1. Poslovim se in kot vedno slišim: »da ne boš jutri pozabila priti«. Nasmehnem se jim, jih nežno pobožam in grem. Hči me pospremi in reče, kaj bi jaz brez tebe!
 
Vesela sem njenih besed, vesela, ko me oče med kuhanjem vleče za majico ali pa si mečeva toaletne robčke in se zraven nagajivo smeji. Ne zaveda se, da tako roko tudi razgibava. Vesela sem maminih neverjetnih zgodb in utrujena se odpeljem domov. Treba je poskrbeti za domače, skuhati kosilo, oprati perilo in imeti čas tudi za crkljanje vnukov. Jutri pa bo spet nov dan.
 
Če ste pozorni in prisluhnete ljudem okoli sebe, boste verjetno slišali še kakšno zgodbo o skrbi in pomoči. Neformalni oskrbovalci so namreč med nami – so naši sorodniki, prijatelji, sosedje, znanci. Iz njihovih zgodb veje teža opravkov, pa tudi zadovoljstvo in osebnostna moč. Prav je, da tiste, ki oskrbujejo – ki to zmorejo in želijo, podpremo z ureditvijo njihovega položaja z Zakonom o dolgotrajni oskrbi in s priznanjem. Mogoče lahko izkoristimo ta mesec za to, da jim povemo, da smo opazili njihovo delo, da jim, če zmoremo, ponudimo pomoč. Navadno ni treba veliko: morda skočimo zanje ali njihove oddaljene starše v trgovino, morda za uro popazimo na njihovo dementno mamo, morda jim povabimo na sprehod ali jim prisluhnemo… Skrb za naše onemogle je namreč največja šola človeške solidarnosti in v njej smo vsi učenci.
 
Ana Ramovš, dr. med., Inštitut Antona Trstenjaka za gerontologijo in medgeneracijsko sožitje
 
*Izkušnja družinske oskrbovalke je resnična zgodba, objavljena z avtoričinim dovoljenjem
Prof. Jože Ramovš, Sporočilo ob Mednarodnem dnevu starejših ljudi: Starost je lahko lepa samo, če jo sprejmemo
1. oktober – mednarodni dan starejših ljudi nas nagovarja, da se ustavimo ob tem ali onem pomembnem spoznanju za zdravo in kakovostno staranje ali za lepo sožitje z bližnjimi. Letos se ustavimo pri svojih letih in pri tem, kako doživljamo samega sebe. Ko ima človek za seboj sedem ali osem desetletij življenja, se počuti drugače, kakor pri štiridesetih letih. Pravimo, da za zadovoljstvo z življenjem, s seboj in svetom niso pomembna leta, ampak glava in srce. To je res, prav tako pa je res, da so noge v poznejših letih težje, spretnost manjša, pozabljivost večja in še kak starostni dodatek dobimo.
 
Najpomembnejše spoznanje o duševnem zdravju v starosti je najbrž stavek, ki smo ga dali za naslov: starost je lahko lepa samo, če jo sprejmemo. Pogoj za zadovoljno starost je to, da sprejmem svoja leta in vse, kar mi prinašajo. Prijetno in neljubo. Da imam vse to rad, ker je moje, ker sem vse to jaz. Če vse to spoznam in zavestno sprejemam, lahko smiselno oblikujem, koliko zmorem, kolikor ne morem, pa vzravnano nosim – po pregovoru: Drevesa umirajo stoje.
 
Veliko ljudi iz naše upokojenske generacije ne sprejema svojih let in tega, kar nam prinašajo. Ko me vrstniki vprašajo, kako se imam, rad rečem: Letom primerno – 75 jih bom imel, mlad gotovo ne bom umrl! Takoj dobim oster opomin: Jože, tako pa ne smeš misliti! Stari pa še nismo! Če se mi zdi primerno, nadaljujeva pogovor v stilu: No, jaz sem hvaležen, da sem dočakal ta leta. Vesel sem, da je šlo doslej vse kar dobro. Upam, da bo tako tudi naprej! In najin pogovor je čedalje bolj na skupni valovni dolžini.
 
Zakaj so mnogi starejši ljudje zagrenjeni, da vse gledajo črno, da so težavni sami sebi in drugim? Odgovor ne more mimo dejstva, da ne sprejemajo svojega staranja. Niso stvarni, niso realisti. Živijo v iluziji o sebi. Podobno kakor nekateri mladi, ki namesto da bi svoje moči vpregli v izzive samostojne odraslosti z odgovornim delom, učenjem, ljubeznijo …, silijo – kot vešče v ogenj – v iluzijo stalnega dobrega počutja in segajo po mamilih, opijanju, razbijaštvu v skupnosti. Če starajoči se človek ne sprejema izziva svojega zorenja ob kopičenju let in pojemanju moči, dela sebi škodo, bližnjim pa težave – enako kakor mlad razvajenec.
 
Smisel starosti je precej drugačen, kakor je v mladih letih. Mlad človek ga uresničuje, ko sprejema osebno odgovornost zase, za svoje poklicno delo in družino. Kaj je smisel življenja v starosti? V starosti zorimo tako, da sprejemamo vsa svoja leta in vse svoje življenjske izkušnje – dobre in slabe. Da dobre izkušnje spoliramo v bisere, ki se jih veselimo, smo nanje ponosni in zanje hvaležni. Da slabe življenjske izkušnje mirno pustimo na kompostu, da pregnijejo – ko se to zgodi, se iz njih sproščeno učimo živeti sami in bližnji ob nas. Da smo dejavni in živahni v skrbi zase in za druge, kolikor nam dopuščajo moči in razmere. Da zaupamo v prihodnost. Da se učimo od mlajših, od vrstnikov in iz kulturnega zaklada človeštva. Da prepuščamo svoje znanje in imetje rodu, ki bo razvijal človeško kulturo in svet za nami. Skratka: da se učimo tisočletne modrosti, ki jo je nedavno potrdilo znanstveno raziskovanje: biti zavestno pozornejši na dobro kakor na slabo – najti v sebi, v drugih in v razmerah pet lepih in dobrih stvari na eno slabo.
 
Takšno sprejemanje sebe je pogoj za lepo starost. Naučiti se ga, zahteva vsaj toliko truda, kakor naučiti se tujega jezika. Splača pa se. Saj imamo vse svoje človeške zmožnosti zato, da skrbimo za smiselno življenje in sožitje. Če to uresničimo vsaj v starosti, se nam na koncu uresniči srčna želja našega pesnika Gradnika: Ko odpadem, naj odpadem zrel!
 
prof. dr. Jože Ramovš, predstojnik Inštituta Antona Trstenjaka za gerontologijo in medgeneracijsko sožitje

Tudi v poletnih mesecih smo bili v Krekovem središču v Komendi zelo delovni, saj smo ob četrtkih zjutraj redno telovadili, organizirali smo nekaj delavnic, predvsem pa smo ponosni, da nam je uspelo izvesti tudi dve usposabljanji za izobraževanja, ki jih bomo izvajali v jesenskih mesecih. V ponedeljek 23. in v torek 24. avgusta smo izvedli usposabljanje za mlade inštruktorje, ki bodo jeseni starejše učili napredne rabe informacijsko komunikacijske tehnologije. Starejši se bodo tako lahko naučili kako varno uporabljati internet, se naročati na razne zdravstvene storitve, kako uporabljati socialna omrežja, ter kako naročati preko spleta. Mladi bodo starejše naučili tudi uporabe mobilnih telefonov, ter ostalih informacijsko komunikacijskih naprav, pri uporabi katerih bodo starejši potrebovali pomoč. Verjamemo pa, da pomoč in učenje ne bo prihajalo le s strani mladih, ampak bodo tudi starejši na mlajše prenesli pomembne veščine in znanja, tako da bo izkušnja učenja ob uporabi IKT tehnologij res medgeneracijska!

Zadnja dva avgustovska dneva smo v Krekovem središču izkoristili za strokovno usposabljanje mentorjev za medgeneracijski prenos kulturne dediščine. Zainteresirane starejše smo pridobili že na predhodnih delavnicah za prenos kulturne dediščine, na usposabljanju pa jim je strokovna ekipa Inštituta Antona Trstenjaka, ter strokovna sodelavka Zavoda medgeneracijsko središče Komenda, na čelu s predstojnikom inštituta dr. Jožetom Ramovšem, predstavila metode prenosa znanja na mlajšo generacijo, pogovarjali smo se tudi o specifikah mlajše generacije, delovni etiki ter načinu prenosa domovinske in lokalne zavesti mlajšim generacijam. Starejši so predstavili in si izbrali katere običaje, igre, osebe oz. dogodke bodo predstavili mlajši generaciji, ter skupaj z voditelji usposabljanja naredili načrt prenosa znanj in veščin na mlajšo generacijo.

Jeseni bomo v okviru projekta Z roko v roki pričeli z učenjem napredne rabe IKT za starejše, v sodelovanju z Osnovno šolo Komenda Moste pa bomo organizirali delavnice za prenos kulturne dediščine, v okviru katerih bodo starejši, ki so se v zadnjih avgustovskih dneh usposabljali v Krekovem središču, prenesli znanje o starih ali pozabljenih običajih, osebah, igrah ter dogodkih na osnovnošolce. Aktivnosti bodo potekale v okviru projekta Z roko v roki, ki ga sofinancirata Republika Slovenija in Evropska unija iz Evropskega sklada za regionalni razvoj.

V kolikor bi vas sodelovanje v kateri izmed jesenskih aktivnosti zanimalo, bomo veseli vašega klica (064 299 599), lahko pa nas tudi obiščete na Krekovi ulici 10 v Komendi. Vsakega obiska smo zelo veseli.

Mengeški bizgec, Glavarjeve lipe, telovska procesija, izkopavanje gline v Komendi, slamnikarstvo v Domžalah... so le eni izmed številnih primerov zanimive kulturne dediščine na območju LAS Za mesto in vas.
Ker si Inštitut Antona Trstenjaka prizadeva za krepitev domoljubne zavesti, smo konec avgusta v Krekovem središču izvedli usposabljanje za mentorje, ki bodo znanje o lokalni kulturni dediščini prenašali na mlajše generacije in tako poskrbeli, da ne bo utonilo v pozabo, saj bi bila to neizmerna škoda.

 Ste že kdaj slišali za “učinek zajčka” (ang. The rabbit effect)? To je ime raziskave, preko katere so že pred leti ugotovili, da je za kakovostno staranje in doseganje višje starosti poleg zdrave prehrane, dovolj gibanja in obvladovanja stresa izredno pomembno, da se čutimo ljubljeni. Prijaznost, varnost v lokalnem okolju in pripadnost skupnosti so izrednega pomena za kakovostno staranje družbe. Znanstveniki so te razlike pazili preko testnih skupin zajčkov, ki so vsi imeli enake pogoje, a le pri eni skupini je bila očitna razlika; ta skupina je imela raziskovalko, ki je zajčkom namenjala posebno pozornost, jih klicala po imenih, jih božala in izkazovala naklonjenost.

S tem raziskovalnim primerom je dr. Zvezdan Pirtošek, nevrolog na ljubljanski Medicinski fakulteti in predstojnik kliničnega oddelka za bolezni živčevja na Nevrološki kliniki v svojem govoru naslovil odprtje pisarne za starejše v občini Log – Dragomer. Pisarna, ki je nastala v okviru projekta Podaj roko, je svoja vrata uradno odprla 6. 9. 2021 in bo tudi zaradi vzpodbudnega nagovora in velikega obiska občanov še z dodatnejšo vnemo sledila svoji viziji;  to je pisarna, ki daje prostor pogovoru, povezovanju in informiranju občanov.

Župan gospod Miran Stanovnik in direktorica občinske uprave gospa Marjeta Sternad Kuharič sta izpostavila več sto prostovoljnih ur, ki so jih namenile prostovoljke za to, da se je ideja iz leta 2019 razvila v projekt Podaj roko, vzpostavitev pisarne za starejše in druga aktivna prizadevanja za kakovostno staranje v občini.

Odprtje pisarne je zaradi epidemiološke situacije potekalo v obliki odprtih vrat, obiskovalci pa so si lahko pogledali prostore pisarne, poklepetali s prostovoljkami in delili svoje izkušnje, pa tudi svoje potrebe in pričakovanja. Osebni stiki z občani bodo tudi v prihodnje gradili in oblikovali pisarno; pri tem pa bodo sodelovale tudi druge organizacije in institucije, ki v občini delajo s starejšimi.

Vsi, ki sodelujemo na projektu, se veselimo delovanja pisarne in upamo, da bodo v njej našli kaj zase prav vsi občani občine Log – Dragomer!

PODAJ ROKO je projekt Občine Log Dragomer, ki je uspešno kandidirala na javnem pozivu LAS Barje z zaledjem in katerega sofinancira Evropski sklad za regionalni razvoj. Projekt se izvaja s temeljnim namenom izboljšati kakovost življenja starejših na svojem domu ter olajšati starejšim in njihovim svojcem dostop do informacij, ki so pomembne za urejanje življenja v starosti.

V okviru projekta bomo izvajali številne aktivnosti za izboljšanje kakovosti življenja starejših v občini; med drugimi bomo septembra 2021 vzpostavili informacijsko točko »Pisarna za starejše«, organizirali različne delavnice, usposabljali prostovoljce, nudili podporo neformalnim oskrbovalcem itd.

Partnerji projekta: Občina Log - Dragomer, Društvo upokojencev Log, Društvo upokojencev Dragomer - Lukovica, Osnovna šola Log - Dragomer, Inštitut Antona Trstenjaka

Trajanje projekta: avgust 2020 - junij 2023

Če se želite naučiti uporabe računalnika, tablice ali pametnega telefona ali pa te naprave še bolje spoznati (napredna uporaba), lepo vabljeni k prijavi. Dijaki vam bodo med šolskim letom na rednih tedenskih srečanjih pomagali osvojiti veščine, ki vas zanimajo, oni pa bodo dobili neprecenljivo izkušnjo druženja s starejšim človekom.

Začeli bomo s skupnimi srečanji konec septembra.
Prijave zbiramo do 20. septembra na tel. št. 01 433 93 01 ali po e-pošti: ajda.svetelsek@iat.si

Ne dopustite, da vas novodobna tehnologija prehiti, raje jo izkoristite v vaše dobro.

Pisarna za starejše, ki nastaja v okviru projekta Podaj roko bo imela zelo pomembno vlogo informiranja in ozaveščanja. Pisarna bo namenjena podpori starejšim pri reševanju različnih stisk in problemov. Predstavlja delovni prostor, kjer je mogoče na enem mestu pridobiti vse osnovne in podrobne informacije o različnih vsebinah za starejše, kot npr.: o aktualnih dogodkih, o prostovoljskih skupinah in njihovih uslugah - podpore in pomoč starejšim  in njihovim svojcem pri reševanju različnih stisk in problemov, o izobraževanjih in svetovanjih na različnih področjih itd. Pisarna bo delovala v 1. nadstropju upravnega centra Občine Log - Dragomer, nasproti lekarne in ambulante ter bo dostopna z dvigalom.

Pisarna pa bo prav tako prostor vseh občanov - poleg aktivnih starejših in tistih, ki že potrebujejo pomoč in oskrbo, bo ta namenjena tudi tistim, ki starejše oskrbujejo; torej svojci, prijatelji, sosedje; za ljudi, ki so pred upokojitvijo in za mlado in aktivno delovno generacijo, kjer prostor pisarne omogoča tudi medgeneracijsko povezovanje. Vsi, ki bomo del pisarne, se bomo skupaj trudili, da bo pisarna za starejše prostor, kjer je prisotna volja, znanje, potrpežljivost, vztrajnost za aktivno in kakovostno staranje v občini Log - Dragomer.

Pisarna za starejše bo svoja vrata odprla septembra 2021, njeno uradno odprtje pa bo 6. 9. 2021 ob 17.00 uri na zelenici ob stavbi Upravnega centra Občine Log - Dragomer. 

 

PODAJ ROKO je projekt Občine Log Dragomer, ki je uspešno kandidirala na javnem pozivu LAS Barje z zaledjem in katerega sofinancira Evropski sklad za regionalni razvoj. Projekt se izvaja s temeljnim namenom izboljšati kakovost življenja starejših na svojem domu ter olajšati starejšim in njihovim svojcem dostop do informacij, ki so pomembne za urejanje življenja v starosti.

V okviru projekta bomo izvajali številne aktivnosti za izboljšanje kakovosti življenja starejših v občini; med drugimi bomo septembra 2021 vzpostavili informacijsko točko »Pisarna za starejše«, organizirali različne delavnice, usposabljali prostovoljce, nudili podporo neformalnim oskrbovalcem itd.

Partnerji projekta: Občina Log - Dragomer, Društvo upokojencev Log, Društvo upokojencev Dragomer - Lukovica, Osnovna šola Log - Dragomer, Inštitut Antona Trstenjaka

Trajanje projekta. Avgust 2020 - Junij 2023

Pandemija covida-19 je tudi projekt SHES postavila pred izziv kako
pravočasno izvesti načrtovane aktivnosti ob omejitvenih ukrepih. V
mednarodnem partnerstvu smo se v upanju, da se pandemija poleže,
odločili, da zaprosimo za podaljšanje projekta do konca marca 2022. Za
junij načrtovane delavnice smo zato prestavili na september 2021, ko
bomo s skupino starejših preizkusili SHES priročnik in v živo spoznavali
pobude delitvene ekonomije, ki lahko pripomorejo k izboljšanju življenja
starejših: kako z aplikacijo na mobilnem telefonu rezervirati in
odkleniti avto za najem (car share), kako deluje sopotništvo
(prevoz.org), kako in kje si izposoditi orodje ali druge pripomočke v
Knjižnici reči, spoznali Zelemenjavo, kjer vrtičkarji izmenjujejo seman,
sadike in pridelano zelenjavo itd. Veselimo se jesenskih srečanj in
odkrivanja novosti, ki nam jih nudi razvoj moderne tehnologija. Prav je,
da ji tudi starejši čim bolj sledimo.

Dragi vsi skupaj,

Umrla je Božena Prestor - mnogim izmed vas poznana kot Boža, zavzeta in ustvarjalna prostovoljka iz Društva Srečno Zagorje. Skupaj z njenim možem Janezom ostajata v našem spominu kot dragocena prostovoljska tovariša in dobra prijatelja. 

V spomin na njeno plodno življenje, na njeno korajžo in učiteljski zgled, bi radi delili z vami njeno lepo izkušnjo, ki jo je pred nekaj meseci napisala za našo spomladansko številko letošnje Kakovostne starosti. Na naslovnici iste revije je bila fotografija Janeza. Naj se jima povrne vse dobro!

 

Božena Prestor: DOBER SOSED JE NAJBOLJŠA ŽLAHTA

Zgodilo se je v Senožetih.

Nočilo se je že. Iz bližnjega hleva na koncu vasi so se slišali klici. Na pomoč! Pomagajte! Stokanje je slišal bližnji sosed, ki je odhajal krmit živino. Pohitel je v hlev, od koder so prihajali glasovi. Na tleh je ležal skoraj osemdesetletni sovaščan. Sosed je poklical na pomoč še druge.

Nesrečnika so z rešilcem odpeljali v bolnišnico, kjer so ga uspešno operirali.

Kaj pa zdaj? Možakar nima bližnjih sorodnikov. Vaščani niso odnehali. Ženske so pospravile in počistile hišo, oprale perilo. Sosed mu še vedno krmi živino in kuri peč.

Možje so nažagali drva, ženske so jih zvozile in zložile pod streho. Vaški mizar mu je naredil klopco in varen izhod iz hiše.

Hrano dobiva iz doma upokojencev. Večkrat ga obiščejo negovalke.

Snožečani stopijo skupaj tudi ob bolj veselih dogodkih. Ob novoletnih praznikih okrasijo vas z lučkami in okraski, naredijo velikega snežaka iz senenih bal. Tu odrasli vključijo tudi otroke.

Ko še niso bila prepovedana druženja v lokalih, so odšli na skupno kosilo v gostilno Hram. Tam so se obdarovali s skromnimi darili in v miru poklepetali.

V delovne akcije in praznovanja vključijo tudi novopriseljene prebivalce in otroke, kar je še posebej pohvalno. Če kdo ne more do zdravnika ali trgovine, poskrbijo tudi za to.

Zgledujmo se po njih!

Ko si zdrav, ne veš kako pomembna je sosedska pomoč, ko pa zboliš, dojameš, kaj pomeni, če ti sosedje zakurijo, ti prinesejo toplo juho, sveža jajčka, zelenjavo, če te pokličejo po telefonu, potrkajo na okno, te vprašajo, če kaj potrebuješ. Take pozornosti nam starejšim v teh korona časih pomagajo in polepšajo dan. Jaz sem te pozornosti od sosedov doživela in sem neizmerno hvaležna za vse in vsem.

Snožečani nimajo nobenih dolgotrajnih sestankov, nobenega plačanega funkcionarja, imajo pa zavest, da je sosedska pomoč najhitrejša.

Posnemajmo jih, lažje in lepše nam bo. Mladi se učijo od nas!

 

To izkušnjo nam od prednikov posredujejo tudi slovenski pregovori:

Med dobrimi sosedi je dobro živeti in lepo umreti.

Sosed soseda potrebuje, pa če je še tako bogat.

Dobri sosedje z veseljem dajejo.

Božena Prestor, Šentlambert nad Zagorjem

 

Za uresničitev modela TAAFE smo predvideli organizacijo in izvedbo serije petih mednarodnih delavnic za metodološke povezovalce, starejše osebe in zaposlene v občini, ki sestavljajo lokalno trojko, z udeležbo vseh sodelujočih držav. Pandemija covida-19 je načrte prekrižala: razen prve delavnice pozimi 2020 na Dunaju smo srečanja preselili na splet in delavnice so postale virtualne. Delavnice so bistveni del projekta TAAFE, saj redna srečanja, izmenjava znanja in razvoj dobrih odnosov med člani trojk iz različnih držav krepijo zaupanje, kar je ključni element za ustvarjanje "učeče skupnosti".

 

‹‹123456...14
© 2010 - Inštitut Antona Trstenjaka za gerontologijo in medgeneracijsko sožitje