Avtor: Simona Hvalič Touzery, datum: 16.11.2010

Fundacija Friedrich Ebert in zagrebški Ekonomski inštitut sta konec lanskega leta izdala publikacijo, v kateri je zbranih osem avtorskih prispevkov o učinkih demografskih sprememb na značilnosti delovne sile v Evropski uniji, na Hrvaškem in v Sloveniji. V tej študiji je skupina slovenskih in hrvaških strokovnjakov analizirala osnovne demografske sile, ki bodo vplivale na prihodnji razvoj trga dela, s pomočjo empirične analize identificirala pobude za in ovire proti podaljševanju delovne dobe v Sloveniji in na Hrvaškem ter predstavila stališča delodajalcev do starejših zaposlenih.

Publikacija je sestavljena iz treh delov. Prvi obravnava staranje prebivalcev in trg delovne sile. V drugem predstavijo institucionalni okvir, ki vpliva na odločitve, povezane z upokojevanjem. V tretjem pa se avtorji sprašujejo, ali je starost pomembna pri povpraševanju po delovni sili.

Naj povzamemo nekaj misli in spoznanj najprej iz prvega dela knjige, kjer med drugim opozorijo na makroekonomske posledice staranja, in sicer, da se bodo davčni pritiski javnih financ, manjši prihranki, težja dostopnost delovne sile in potencialno počasnejša rast produktivnosti kazali v nižji ekonomski rasti. Zaradi tega so nujne temeljite gospodarske reforme, predvsem na trgu dela. Politike trga dela in socialne politike bodo morale vzpodbujati aktivno staranje, a do večjih sprememb bo moralo priti tako na strani delodajalcev kot na strani delojemalcev, pravijo avtorji. Starejše zaposlene osebe pogosto privlači predčasno upokojevanje. Vendar pa se s staranjem prebivalstva krči delovna sila, zato se bo ta odnos moral spremeniti.

V tretjem poglavju avtorji obravnavajo večje izzive trga dela na Hrvaškem. Eden od odgovorov na krčenje delovne sile in negativne gospodarske posledice staranja prebivalstva je povečana aktivnost in stopnja zaposlenosti obstoječe populacije. Na Hrvaškem je namreč omenjena stopnja precej nižja od povprečja EU-15, kar kaže, da obstaja prostor za boljšo izkoriščenost delovno sposobnega prebivalstva. Poleg tega pa je kljub novi pokojninski reformi tudi stopnja aktivnosti starejših delavcev na Hrvaškem pod povprečjem EU, in je še vedno država z eno najnižjih stopenj zaposlenosti starejših delavcev v primerjavi z državami EU. Nadalje, povečanje deleža starejših delavcev med zaposlenimi se razlikuje glede na poklic. Največji delež starejših delavcev je med najbolj zahtevnimi delovnimi mesti, kar je opaziti tudi v Sloveniji. To kaže, da lahko večje izobraževanje in specifično znanje starejših zaposlenih posledično prineseta več možnosti zaposlitve. Še vedno pa je močna starostna diskriminacija in pristranskost delodajalcev pri zaposlovanju mlajših delavcev, še ugotavljajo.

Četrto poglavje obravnava izzive starajočega se prebivalstva v Sloveniji in njegove posledice na trgu dela. Ob upoštevanju trenutne situacije na trgu dela se zdi, da je cilj, 50% stopnja zaposlenosti starejših delavcev, kratkoročno težko dosegljiv. Glavni razlog je sedanja, znatno nižja stopnja zaposlenosti starejših delavcev (zlasti starejših žensk) in nižja povprečna upokojitvena starost v primerjavi z EU-27. Avtorji opozorijo, da se bodo morali oblikovalci politik pri ustvarjanju gospodarskega okolja, ki bo omogočalo gospodarsko rast, spopasti z naslednjimi glavnimi značilnostmi trga dela in posledicami staranja prebivalstva v Sloveniji: 1. z upadom prebivalstva in manjšim številom delovno sposobnega prebivalstva, kar ima lahko negativne posledice na gospodarsko rast; 2. s povečanjem deleža starejših delavcev znotraj delovno sposobnega prebivalstva, kar bo zahtevalo spremembe v odnosu delavcev, podjetij in države do njihovega zaposlovanja in vseživljenjskega učenja; 3. s trenutno nizkimi stopnjami zaposlenosti starejših delavcev in nizko povprečno upokojitveno starostjo; 4. z zelo visoko in naraščajočo odvisnostjo v starosti, ki bo – brez splošnega gospodarskega prilagajanja na nove gospodarske razmere – postala za družbo finančno pretežka.

Peto poglavje obravnava hrvaško reformo pokojninskega sistema iz leta 1999, ki je zaostrila pogoje za upokojitev, posledica pa je višja starost novih upokojencev in porast stopnje zaposlenosti starejših delavcev. Hrvaška delovna in davčna zakonodaja zagotavlja relativno ugodne pogoje za starejše ljudi, ki želijo ostati zaposleni, vsaj v zasebnem sektorju. Obstaja precejšnja fleksibilnost glede upokojitvene starosti ter možnost hkratne zaposlitve in prejemanja pokojninskega nadomestila. Vendar pa ima novi pokojninski sistem paradoksalni učinek. Po eni strani ustvarja močno spodbudo za poznejšo upokojitev, saj so nadomestila na splošno nizka in je upokojitev običajno povezana z znatnim padcem dohodka in slabim počutjem. Po drugi strani pa je stopnja nadomestila za delavce z nizkimi dohodki veliko večja od povprečne stopnje, in sicer zaradi minimalne pokojnine, zato lahko vzpodbudi njihovo predčasno upokojevanje. Tako avtorji predlagajo, naj bodo pobude za poznejše upokojevanje vključene ne le v pokojninski sistem, ampak tudi v celotni sistem blaginje. Višja stopnja zaposlenih starejših delavcev lahko doprinese k njihovi samozavesti in blaginji ter koristi tudi celotnemu gospodarstvu.

Šesto poglavje raziskuje možnosti zaposlovanja starejših delavcev v okviru nepopolne konkurence na trgu delovne sile in njenega togega institucionalnega okolja v Sloveniji. Avtorji so z empirično analizo (1999-2002) pogledali, kakšna je verjetnost prehoda iz statusa nezaposlenosti ali neaktivnosti v status zaposlenosti. Rezultati kažejo, da raven dosežene izobrazbe ne vpliva na preklapljanje med različnimi statusi na trgu dela. Poleg tega je izobraževanje manj pomembno za iskalce zaposlitve v starostni skupini 50+, saj imajo starejši delavci določene specializacije in strokovno znanje, kar je za delodajalce pomembnejše od potrdila o izobraževanju. Na splošno imajo nezaposleni starejši delavci manj možnosti za zamenjavo statusa na trgu dela, saj so dejansko ravno ti najbolj diskriminirani s strani delodajalcev. Avtorji poudarijo, da analiza kaže, da je potrebna aktivna politika trga dela.

Tretji del knjige se ukvarja s povpraševanjem na trgu dela, še posebej z vidikom delodajalcev in njihovimi vsakdanjimi praksami do starejših delavcev, ter s politikami, ki bil lahko povečale stopnjo aktivnosti starejših. V sedmem poglavju so predstavljeni rezultati raziskave o odnosu delodajalcev do starejših zaposlenih v Sloveniji in na Hrvaškem. Med drugim so ugotovili, da hrvaški delodajalci, bolj kot slovenski, gledajo na starejše delavce kot na bolj zanesljive. Sicer pa so prakse delodajalcev glede zaposlovanja in ohranjanja starejših delavcev med zaposlenimi enake v obeh državah, ne glede na velikost podjetja, starost anketiranega ali izobrazbo. Večina zaposluje majhen odstotek starejših delavcev in jih redko išče ob iskanju novih zaposlenih. Edina razlika se pojavlja v hrvaških podjetjih z daljšo tradicijo, ki težijo k temu, da bolj pogosto kot mlajša podjetja dejavno iščejo starejše delavce. Pri sodelovanju starejših zaposlenih v izobraževanju in v programih usposabljanja pa imajo slovenska podjetja nekoliko višji delež. Delodajalci v obeh državah imajo pozitiven odnos do ohranitve zaposlenih tudi po zakonsko določeni upokojitveni starosti, se pa pri tem pojavljajo razlike med različnimi industrijami. Čeprav na splošno gledano odnos delodajalcev do starejših delavcev v obeh državah ne kaže starostne ali spolne diskriminacije, temu nasprotujejo njihove prakse, ko iščejo nove zaposlene ali pa ko ne obdržijo v službi starejših delavcev. Avtorji menijo, da je to rezultat predsodkov, ki jih bo treba učinkovito obravnavati v prihodnjih letih.

Zadnje, osmo poglavje v knjigi se osredotoča na institucionalno določitev pokojninske politike, ki vpliva na individualne odločitve glede upokojitve. Pretekle izkušnje so pokazale, da je bilo predčasno upokojevanje široko uporabljeno kot izhod s trga dela. V zadnjih desetletjih je bilo predčasno upokojevanje družbeno in politično pravilna možnost, ustrezna za vse, ki jih je zadevala. Rezultat tega je bilo širjenje kulture predčasnega upokojevanja, ki jo je treba sedaj spremeniti.

Na podlagi tujih izkušenj in dobrih praks lahko pri vzpodbujanju povpraševanja delodajalcev po starejših delavcih dobro razvijemo lastno domačo politiko in prakse, pravijo avtorji. Zato na koncu podajo podroben in celovit pregled najboljših praks, posebej namenjenih vsem, ki se ukvarjajo z izzivom, ki ga za ekonomijo predstavlja staranje prebivalstva. Naj omenimo le nekaj priporočil: 1. pokojninski sistem naj vzpodbuja delavce, da delajo dlje časa (npr. finančne posledice predčasnega upokojevanja in premije za tiste, ki delajo dlje); 2. oblikovanje spodbud za delavce, da ostanejo dlje na delovnem mestu; 3. ustvarjanje spodbud za delodajalce, da obdržijo starejše delavce; 4. javna promocija zaposlovanja starejših delavcev; 5. zagotavljanje vseživljenjskega učenja in razvijanje kulture usposabljanja.

Ta knjiga, kot pravijo avtorji, ni namenjena le strokovnjakom s področja ekonomije, sociologije, demografije in financ, temveč je načrtovana širše in je njen namen dvojni. Prvič lahko služi kot koristen prispevek k široki razpravi EU o izzivih, ki jih prinašajo demografsko staranje, starejša delovna sila ter reforme pokojninskega sistema. Drugič pa ponuja predloge in priporočila o tem, kako se soočiti s potrebnimi spremembami in reformami, ne samo v Sloveniji in na Hrvaškem, temveč v celotni EU. S tem namenom so avtorji izdali knjigo v angleškem jeziku.