Avtor: Tanja Pihlar, datum: 12.8.2010

Svetovna zdravstven organizacija je leta 2007 izdala publikacijo z naslovom Women, ageing and health: A framework for action: Focus on gender (Ženske, staranje in zdravje: Okvir za delovanje: Osredotočenje na spol), ki poroča o zdravstvenem stanju žensk v srednjih letih in v starosti ter obravnava determinante in dejavnike, ki vplivajo na njihovo zdravje. Namenjena je oblikovalcem politike, izvajalcem, nevladnim organizacijam in civilni družbi, ter prinaša smernice, kako izboljšati zdravje in blagostanje žensk. Ena od pomembnih ugotovitev v knjižici je, da je treba v politikah, programih in raziskavah upoštevati razliko med spoloma in življenjski potek.

V knjižici najdemo številne informacije o starajočih in starih ženskah v razvitih in nerazvitih državah (v slednjih so podatki na mnogih področij nezadostni). Njen namen je podati splošen okvir za delovanje, ki ga je mogoče uporabiti v vseh okoljih. Nekateri zaključki in smernice za politiko in prakso temeljijo na primerih dobre prakse. Čeprav je bil od pobud Združenih narodov (Četrta svetovna konferenca o ženskah – 1995; Madridski mednarodni akcijski načrt o staranju – 2002, implementacija Milenijskih razvojnih ciljev) dosežen napredek, ugotavljajo avtorji, da pravic in prispevka starejših žensk večina okolij ne upošteva. To velja še zlasti za ženske, ki so v slabšem položaju: za revne, ločene ali ovdovele, priseljenke, begunke in pripadnice etničnih manjšin. Avtorji menijo, da v raziskavah ni v zadostni meri obravnavano vprašanje, kako razlike med spoloma vplivajo na zdravje v starosti. Na voljo tudi ni dovolj nadzornih podatkov, razvrščenih po spolu in starosti – tako npr. mednarodne raziskave o nasilju in obolelosti za AIDS/HIV ne vključujejo statistik za osebe, stare nad 50 let. Knjižica poziva oblikovalce politike, izvajalce, nevladne organizacije in civilno družbo, da ukrepajo na treh prednostnih področjih: sodelovanje v družbi, zdravje in varnost. Gre za prednostna področja ali stebre, ki jih Svetovna zdravstvena organizacija navaja v okviru politike za aktivno staranje.[1] Koncept aktivnega staranja pomeni, da se ljudem v starosti zagotovijo optimalne možnosti za ohranitev njihovega zdravja, za dejavno udeležbo v socialnem življenju in osebno varnost.

Knjižica je razdeljena na deset poglavij, ki obravnavajo: okvir za delovanje, zdravstveno stanje starih žensk, zdravstveno in socialno varstvo, osebne, vedenjske, ekonomske, socialne in okoljske determinante ter stebre za akcijo.

Navedemo naj nekaj demografskih podatkov: stare ženske predstavljajo velik del svetovnega prebivalstva in njihov delež se še povečuje – leta 2000 je bilo 336 milijonov žensk, starih 60 let in več, leta 2050 bo njihovo število že preseglo milijardo. Po številčnosti presegajo moške: na 100 moških je na svetu 123 žensk, starih 60 let in več. Najvišji delež starejših žensk živi v razvitih državah; večina jih živi v nerazvitih delu sveta, kjer skokovito narašča delež starega prebivalstva. Najhitreje narašča delež najstarejših starih žensk, starih nad 80 let – v starostni skupini 80 let in več je na 100 moških 189 žensk (v starostni skupini 100 let in več pa je na 100 moških kar 385 žensk). Medtem ko je večina starih žensk razmeroma zdravih in samostojnih do pozne starosti, najstarejše ženske pogosto potrebujejo oskrbo in pomoč pri vsakodnevnih opravilih.

Avtorji poudarjajo pomembnost pristopa, ki upošteva življenjski potek. Oblikovalci politike in civilna družba morajo posebno pozornost nameniti kritičnim in prehodnim obdobjem, ki pri ženskah povečujejo tveganje za slabo zdravje v starosti. Sem sodijo npr. diskriminacija deklic, kar ima za posledico neenak dostop do hrane in oskrbe, neenake izobraževalne možnosti, neustrezna poporodna oskrba in podpora, nizek prihodek in neenak dostop do dostojnega dela ipd. Bistvenega pomena je tudi razumevanje, da na zdravje in zdravo staranje ne vplivajo samo biološki dejavniki, ampak imajo pomembno vlogo tudi življenjske razmere. Za našo revijo bomo povzeli nekaj podatkov, ki kažejo na pomembnost obravnave po spolu; v mnogo primerih gre za neenako obravnavo starejših žensk, ki so pogosto žrtve dvojne diskriminacije – spolne in starostne.

1. Zdravstveno stanje starejših žensk:

Med ženskami v različnih delih sveta obstajajo velike razlike v pričakovani življenjski dobi: dojenčica, ki je danes rojena v Franciji ali na Japonskem, lahko pričakuje, da bo živela 40 let dlje od dojenčice, rojene v podsaharski Afriki. Velike razlike so tudi med ženskami, starimi 60 let in več: ženska, ki živi v Sierra Leone, lahko pričakuje, da bo živela še nadaljnjih 14 let, medtem ko ženska enake starosti, ki živi na Japonskem, lahko pričakuje, da bo živela še 27 let. Glavni vzrok smrti in invalidnosti pri ženskah v različnih delih sveta (z izjemo Afrike) so kronične nenalezljive bolezni; po številu obolevnosti so na prvem mestu srčne bolezni in kap (to velja zlasti za revnejše), rak dojke (ogroženost je večja pri ženskah po 50. letu, zmanjša se po 80. letu), rak materničnega vratu, osteoartritis in osteoporoza. Osupljivo je dejstvo, da je med slepimi več starih žensk kot moških, ker imajo v nekaterih državah še vedno omejen dostop do zdravljenja. To je posledica številnih ovir, kot so stroški preiskav in kirurškega zdravljenja, stroški zdravil in pomanjkanje informacij ipd. Čeprav ženske v primerjavi z moškimi ne zbolevajo pogosteje za duševnimi boleznimi, pa so bolj nagnjene k določenim oblikam duševnih motenj, zlasti k depresiji in anksioznosti. Tveganje je večje tudi zaradi vpliva nekaterih drugih dejavnikov, kot so npr. slabše možnosti za izobraževanje in zaposlitev, pomanjkanje priznanja družbe za njihovo delo ipd.

2. Zdravstveno in socialno varstvo:

V številnih državah starejše ženske nimajo enakega dostopa do zdravstvenega varstva kot moški ali mlajše ženske, kar je posledica spolne in starostne diskriminacije, slabšega materialnega položaja, slabšega dostopa do shem zdravstvenega varstva in zaradi osredotočenosti politik in programov na reproduktivno obdobje žensk. Če po eni strani v večini držav ženske z nizkimi prihodki nimajo enakega dostopa do zdravil (si jih sploh ne morejo privoščiti ali porabijo zanje velik del skromnega prihodka), so po drugi strani izpostavljene tveganju za zlorabo zdravil – kar velja zlasti za ženske, ki imajo urejeno zdravstveno zavarovanje in dovolj sredstev za nakup zdravil. Starejše ženske se pogosto srečujejo z ovirami pri dostopu do osnovne zdravstvene oskrbe, kot npr. problemi s prevozom, nizka stopnja pismenosti ipd. Študije so pokazale, da številne ženske, stare več kot 50 let, nimajo urejenega zdravstvenega varstva in jih zaradi izdatkov za zdravila in dolgotrajno oskrbo veliko zapade v revščino. Veliko je žensk, ki doma gospodinjijo, so zaposlene v neformalnem sektorju, so zaposlene za krajši delovni čas in so brez zdravstvenega varstva, ki je vezano na zaposlitev.

3. Osebne determinante:

Po ocenah je le 20-25% smrti v starosti mogoče pojasniti z genetskimi dejavniki. Ker ženske živijo dlje kot moški, je med njimi po 60. letu več invalidnosti in komorbidnosti kot pri moških v isti starostni skupini. Vzroki za to so poleg bioloških dejavnikov tudi socialnoekonomski status in spolna diskriminacija. Za starajočo žensko je z biološkega in socialnega vidika menopavza zelo pomemben prehod; na kvaliteto življenja v tem obdobju vplivajo med drugim čustveno in telesno zdravje v prejšnjih obdobjih, socialni položaj, doživljanje stresnih dogodkov, prepričanja o menopavzi in staranju, ki so razširjena v okolju.

4. Vedenjske determinante:

Upadanje telesnih zmogljivosti v starosti je povezano tudi z življenjskim slogom in vedenjem v prejšnjih življenjskih obdobjih; negativen vpliv imajo še zlasti slaba prehrana, telesna nedejavnost, kajenje in slaba preventiva. Čeprav povzroča kajenje pri obeh spolih enake zdravstvene probleme, so starejše ženske podvržene nekaterim dodatnim nevarnostim, kot so večje tveganje za kardiovaskularne bolezni, zlome zaradi zmanjšanja kostne mase, raka na materničnem vratu ipd. Zaradi naraščanja kajenja se je v zadnjih 30-ih letih povečala umrljivost žensk zaradi raka na pljučih (v ZDA in nekaterih drugih državah je smrtnost večja od smrtnosti za rakom dojk); večje tveganje je tudi zaradi pasivnega kajenja in izpostavljenosti dimu, kjer se uporabljajo trda goriva. Starejše ženske se manj ukvarjajo s športnimi dejavnostmi kot moški, ker jim primanjkuje časa zaradi zaposlitve in družinskih obveznosti, zaradi finančnih razlogov, razlike v višini prihodka in izobrazbe ipd. Tako v razvitem kot tudi nerazvitem delu sveta narašča število ljudi, ki imajo problem z debelostjo; pri starejših ženskah se zaradi debelosti povečuje verjetnost za nastanek nekaterih bolezni, npr. raka endometrija, žolčnih bolezni, diabetesa mellitusa. Pri ženskah v starosti je dva do trikrat pogostejša inkontinenca kot pri moških. Med vzroki zanjo, zlasti v nerazvitem svetu so: pogosto rojevanje otrok, slabša poporodna oskrba, nezdravljena vnetja urinskega trakta.

5. Ekonomske determinante:

Ženske v družini, skupnosti in narodu prispevajo pomemben delež: opravljajo večino neplačanega in nepriznanega dela, kot so oskrba družinskih članov, vzgoja otrok, opravljanje gospodinjskih del in prostovoljsko udejstvovanje. Med največjimi dejavniki tveganja za slabo zdravje starejših žensk je revščina: ženske vseh starosti predstavljajo 70% revnega prebivalstva sveta, med najbolj ranljivimi so ovdovele ali ločene stare ženske, onemogle stare ženske; stare ženske, ki skrbijo za otroke, obolele za AIDS-om, in osirotele vnuke; begunke, priseljenke in pripadnice etničnih manjšin. Nadalje se starejše ženske srečujejo zlasti s problemi neenakosti v višini prihodka, neenakimi možnostmi zaposlitve in diskriminacijo v upokojitvenih politikah. Velik delež jih je zaposlenih v neformalni ekonomiji (npr. v kmetijstvu), do starosti so zaposlene v negotovih službah in so brez socialnega in zdravstvenega varstva. Po drugi strani narašča število starejših žensk, zaposlenih v formalnem sektorju, ki imajo večinoma nizke prihodke in so zaposlene za krajši delovni čas. V primerjavi z moškimi so ženske zaposlene v manjšem deležu, v večji meri so nezaposlene in zaslužijo slabše od njih, tudi če imajo enako izobrazbo. Zaposlitev morajo so prekiniti zaradi nosečnosti, rojstva in vzgoje otrok ter oskrbovanja onemoglih družinskih članov. Ženske, ki so bile zaposlene v formalnem sektorju in so pridobile pokojnino, so zato deležne manjših ugodnosti od moških.

6. Socialne determinante:

Ljudje z nižjo stopnjo izobrazbe živijo krajši čas in so manj zdravi od tistih, ki imajo višjo izobrazbo. To velja še zlasti za ženske; med ženskami, starimi 60 let in več, je še vedno velik delež nepismenih, celo v državah, ki imajo sicer velik odstotek pismenih prebivalcev. Starejše ženske so izpostavljene veliko večjemu tveganju za socialno izolacijo, ker živijo dlje in je večja verjetnost, da ovdovijo, živijo same in so večje število let slabšega zdravja. Toda po drugi strani je bolj verjetno, da imajo večjo socialno oporo in tesnejše odnose z družinskimi člani ter prijatelji kot moški. Prav tako se starejše ženske v večji meri ukvarjajo s prostovoljskim delom. Socialna izolacija je pogosto rezultat diskriminacije: spolne, starostne, rasne, etične, diskriminacije zaradi invalidnosti in socialno-ekonomskega statusa. Veliko starih žensk je žrtev zlorab in nasilja; nemalokrat živijo v skupnem gospodinjstvu z osebo, ki povzroča nasilje.

7. Okoljske determinantne:

Starejše ženske so zelo ranljive za bolezni, ki so povezane z onesnaženjem zraka v zaprtih prostorih in jih povzroča uporaba trdih goriv (vsako leto jih umre okoli 500.000). Izjemne podnebne razmere močno vplivajo na zdravje starih ljudi; leta 2003 so izredno visoke temperature v Evropi zahtevale 35.000 življenj, večinoma starejših ljudi, bolnikov s kroničnimi boleznimi in otrok. Za ženske, ki živijo v gospodinjstvih brez tekoče vode ali elektrike, pomeni veliko breme prinašanje vode in nabiranje kurjave. Da bi starejše ženske lahko ohranile samostojnost in opravljale vsakodnevna opravila, je pomembno, da imajo na voljo sredstva javnega prevoza; celo v bolj razvitih državah je zanje manjša verjetnost, da imajo lastno prevozno sredstvo kot pa to velja za moške.

Avtorji ugotavljajo, da izboljšanje zdravja starih žensk ni mogoče brez partnerstva in sodelovanja med različnimi sektorji, nevladnimi organizacijami in civilno družbo. Menijo, da je zaradi njihovega pomembnega prispevka k neformalni oskrbi in potencialnih stroškov, povezanih z dolgotrajnimi boleznimi, »naložba v njihovo zdravje tako humanitarna kot tudi ekonomska nujnost« (str. 44). V zadnjem delu knjižice najdemo prednostna področja za akcijo, in sicer na področju zdravja in zdravstvenega varstva, udeleženosti v družbi in varnosti. Tu naj navedemo samo nekatere: treba je zmanjšati velike razlike v pričakovani življenjski dobi med različnimi skupinami žensk med državami in znotraj držav; uvesti in krepiti je treba programe, politike, službe in raziskave za preventivo in obvladovanje kroničnih bolezni in pogojev, ki signifikantno vplivajo na zdravje žensk. Posebno pozornost je treba nameniti stanjem, ki povzročajo invalidnost, kot so artritis, osteoporoza in demenca, odpravi neenakosti pri zdravljenju očesnih bolezni, zdravljenju bolezni, ki veljajo za moške (kot so npr. srčne bolezni). Uvesti je treba preventivno cepljenje zoper raka na materničnem vratu in razširiti uporabo pap-testa za starejše ženske v državah z nizkim in srednjim prihodkom. Treba je izboljšati dostopnost do kakovostne oskrbe za starejše ženske, ki je prilagojena starosti in spolu. Deklice, mlajše in starejše ženske je treba spodbujati k telesni dejavnosti, opuščanju kajenja, zdravi prehrani in ohranjanju normalne telesne teže.

Pričujoča publikacija prinaša dragocene podatke o ženskah, njihovem zdravju, položaju in vlogi v družbi. Žal je neenakost med spoloma marsikje še vedno trdno zakoreninjena. Zato je treba pozdraviti prizadevanja Svetovne zdravstvene organizacije za odpravo spolne diskriminacije in njen poziv, da se v politikah, programih, praksah in raziskavah upošteva razliko med spoloma in perspektivo življenjskega poteka.