Avtor: Inštitut Antona Trstenjaka, Firis Imperl & CO. d. n. o., datum: 12.8.2010

Inštitut Antona Trstenjaka za gerontologijo in medgeneracijsko sožitje ter Firis Imperl & CO. d. n. o. – razvojni inženiring socialnega varstva, strokovni organizaciji, ki delamo na področju staranja in oskrbe starih ljudi znanstveno, izobraževalno in s konkretnim izvajanjem programov, podpiramo pripravo in sprejem zakona o dolgotrajni oskrbi v Sloveniji. S to izjavo želimo prispevati, da bi z zakonom sprejeti sistem dolgotrajne oskrbe čim bolje ustrezal potrebam starih ljudi in njihovih svojcev, odgovarjal finančnim in drugim možnostim v Sloveniji, bil razvojno naravnan ter primerljiv s sistemi tistih evropskih in drugih držav, ki so dolgotrajno oskrbo uspešno uredile z zakonom v zadnjih petnajstih letih.

1. Zakon o dolgotrajni oskrbi, s katerim bo celovito urejeno to področje, je v Sloveniji nujno potrebno sprejeti, saj pri tem zaostajamo glede urejenosti sistema in v razvoju programov tako za našimi potrebami kot za evropskimi državami, ki so z nami primerljive. Zato odločno podpiramo odločitev Vlade RS, da ta zakon sprejeme še letos.

2. Predlog Zakona o dolgotrajni oskrbi in zavarovanju za dolgotrajno oskrbo, ki ga je Vlada dala v preteklih mesecih v javno razpravo, ima po našem mnenju nekatere dobre rešitve; to so zlasti naslednje.

• Uvaja enoten način financiranja storitev dolgotrajne oskrbe za osebe, ki so zaradi starosti, posledic bolezni, invalidnosti ali drugih vzrokov v daljšem časovnem obdobju odvisne od pomoči drugih. S tem vzpostavlja enakopravnost vseh upravičencev, ne glede na kraj bivanja, način oskrbe in njihovo starost. Sedaj so v neenakopravnem položaju tisti, ki jih oskrbujejo domači, tisti, ki imajo javno oskrbo na domu, tisti, ki so v državnem domu za stare ljudi in tisti, ki so v zasebnem koncesijskem domu za stare ljudi.
• Uvaja osebno upravičenost posameznika do plačila za storitve dolgotrajne oskrbe in nege. S tem finančno opolnomoči upravičenca in ga postavlja v neodvisen položaj glede na institucije oz. izvajalce dolgotrajne oskrbe.
• Uvaja stabilizacijo virov financiranja dolgotrajne oskrbe in nege. Vzpostavlja novo zavarovanje za dolgotrajno oskrbo, vanj vključuje vse dosedanje vire iz zdravstvenega in pokojninskega zavarovanja, ki so bili namenjeni oskrbi in negi, ter proračunske vire iz davkov.
• Prednostno se usmerja v oskrbo doma ter v javno in strokovno pomoč pri tem. S tem presega dosedanje nesorazmerje med institucionalno oskrbo in oskrbo na domu, ko imamo trikrat več prve, medtem ko imajo nam primerljive države trikrat več druge.
• Povečuje pluralizem izvajalcev storitev in programov dolgotrajne oskrbe.

3. Menimo, da je v sedanjem predlogu Zakona potrebno spremeniti naslednje rešitve, ker so razvojno slabe tako z vidika uspešnih rešitev v drugih državah kakor z vidika slovenskih potreb in možnosti.

3.1. Način pri doseganju osebne pravice s koordinatorji do določenega programa oskrbe je pretirano administrativen, v večini primerov nepotreben, za uporabnika nefunkcionalen, za sistem pa potratno drag. Sistem mora biti naravnan na uporabnika in razvoj programov pri izvajalcih in ne na administrativne posrednike storitev.

3.2. Zavarovalnica kot finančna ustanova bi morala imeti po zakonu jasne kriterije in kompetence za zbiranje in dobro gospodarjenje z javnimi sredstvi za dolgotrajno oskrbo ter za nadzor nad njihovo namensko uporabo. V osnutku predvidena  umestitev komisije I. in II. stopnje v zavarovalnico za dolgotrajno oskrbo in ne v nevtralen sistem, ki bo zastopal predvsem interese uporabnikov, ni sprejemljiva. Prav tako so velike kompetence zavarovalnice pri imenovanju koordinatorjev in s tem o strokovnem odločanju glede izbire programov in storitev, v navzkrižju interesov med njo in upravičencem.

3.3. Administrativna naravnanost zakona, opisana tudi v točkah 3.1. in 3.2., zavira ali celo blokira strokovni razvoj storitev in programov za uporabnike. V državah, ki so sprejele zakon o dolgotrajni oskrbi, je le-ta povzročil razvojni skok uporabnikom bolj prijaznih in cenejših programov in storitev. Sedanji slovenski predlog razvoja ne spodbuja, zato ga je v tem smislu treba spremeniti in dopolniti, da bo pomagal Sloveniji na področju dolgotrajne oskrbe dohiteti nam primerljive evropske države.

3.4. Zakon bi moral jasno predpisovati minimalne standarde za posamezno storitev, podrobne kadrovske normative pa prepustiti izvajalcu, da ga lahko prilagaja potrebi uporabnikov in konceptu dela. Ta vidik je bistvenega pomena za razvoj programov; sedanji sistem kadrovskih normativov razvoj onemogoča.

3.5. Zakon bi moral bolj upoštevati lokalno pristojnost, pri tem pa imeti mehanizme za zagotovitev pravic na celotnem področju države; programi za kakovostno oskrbo v starosti so izrazito vezani na lokalno okolje.

V Ljubljani, julija 2010