Avtor: Simona Hvalič, datum: 12.2.2010

Naj začnem z dvema mislima iz knjige, ki vam jo predstavljamo tokrat. Govorita o tem, kako je današnja situacija staranja svetovnega prebivalstva edinstvena, nepredvidljiva in kako jo je treba obravnavati na svojstven način: »Staranje prebivalstva je tih proces, ki se razvija na dolgi rok in povzroča posledice, ki jih je težko predvideti« (Antonio Galini). »Današnji stari ljudje niso takšni kot stari ljudje včerajšnjega dne in so drugačni od starih ljudi jutrišnjega dne« (Elizabeth Mullen).

Knjiga je zbornik predavanj s tridnevnega posveta v New Yorku (8.–10. 2. 2000), ki je bil organiziran v okviru Združenih narodov in Nacionalnega ameriškega inštituta za problematiko staranja. Namen posveta je bil, združiti strokovnjake z različnih koncev sveta v razpravi o najbolj perečih problemih, ki zadevajo staranje prebivalstva, o življenjskih razmerah starih ljudi v zgodovinskem in kulturnem kontekstu, o odzivih vlad na nove razmere, o formalnih in neformalnih oblikah pomoči, o  prioritetnih področjih za prihodnje raziskave, itd.

Zbornik vsebuje množico podatkov in rezultatov nacionalnih in mednarodnih raziskav. V njem boste sicer zaman iskali podatke za Slovenijo, lahko pa si preberete vrsto informacij o državah tretjega sveta in nekaj malega o evropskih državah. Bolj podrobno so obravnavane ZDA, VB, Čile, Ukrajina, Kitajska, Bangladeš, Argentina in Brazilija, sicer pa se razprave bolj nanašajo na splošne trende v razvitih in manj razvitih regijah.

Obravnavana problematika se vrti okoli življenjskih razmer starih ljudi v odnosu do številnih drugih variabel (razvitost države, pokojninska reforma, demografske spremembe, revščina, zdravje itd.). Zbornik je razdeljen na dva dela. V krajšem prvem delu je predstavljeno poročilo o posvetu s kratkimi povzetki predavanj, v drugem delu pa so zbrana predavanja strokovnjakov.

Demografski podatki in projekcije so danes dostopni v praktično vsakem delu, ki osvetljuje problematiko staranja. Kljub temu je prvi, demografsko obarvan prispevek vreden branja, saj ponuja vrsto zanimivih podatkov, na primer:

• da sta Azija in Evropa trenutno najstarejši regiji na svetu. Dobra polovica vseh starih ljudi na svetu danes živi v Aziji, v Evropi pa četrtina. Leta 2050 bo 63 % vseh starih ljudi živelo v Aziji, v Evropi pa se bo njihov delež – glede na svetovna razmerja – zmanjšal na 11 %;  
• da so stari ljudje najbolj koncentrirani v urbanem okolju in sicer tam živi 51 % svetovne stare populacije, do leta 2025 pa bo ta delež narasel na 62 %. Medtem ko v razvitih državah 74 % starih ljudi živi v urbanih območjih, to velja le za 37 % starih ljudi iz držav tretjega sveta. Iz tega izhajajo tudi različni problemi in socialne politike držav;
• da je danes 10 % oziroma 600 milijonov ljudi na svetu starejših od 60 let. Leta 2050 bo starih ljudi že 22 % oz. okoli dve milijardi – delež starih ljudi bo 33 % v razvitih državah, 21 % v manj razvitih in 12 % v najmanj razvitih državah. Tako bo prvič v zgodovini delež starega prebivalstva večji kot delež mladega;
• da so najstarejši stari ljudje najhitreje naraščajoča skupina, v njej pa je vse več ljudi, ki ne zmorejo več živeti popolnoma samostojno. To pomeni, da potrebe po socialnih in zdravstvenih storitvah naraščajo;
• da je proces staranja prebivalstva hitrejši v Ameriki in Aziji kot pa v razvitih državah, kar pomeni, da je večja verjetnost, da bo zdravje starih ljudi slabše na omenjenih celinah kot pa v razvitih deželah:
• da med pet po prebivalstvu najstarejših držav prištevamo Grčijo, Italijo, Nemčijo, Japonsko in Švedsko. V Italiji in Grčiji je četrtina ljudi starejša od 60 let. Staranje prebivalstva bo imelo tako družbene kot ekonomske posledice na družbeni in individualni ravni.

Ker so poleg demografskih trendov strokovnjaki na posvetu izpostavili tudi položaj starih ljudi v različnih regijah in državah sveta, bo zbornik zanimiv predvsem za tiste, ki jih podrobneje zanima situacija v konkretnih obravnavanih državah ali regijah. Tem v pokušino ponujam nekaj spoznanj in zaključkov strokovnjakov. Sicer pa so ti zaključki že sami po sebi zanimivi tudi za tiste, ki se za prebiranje knjige ne boste odločili. Pa si poglejmo, na kaj opozarjajo strokovnjaki:

• Življenjske razmere bodo verjetno pomembno vplivale na materialno in psihološko blaginjo ter na zdravje starih ljudi.
• Države v razvoju se bodo v naslednjih letih soočile z dramatičnimi strukturnimi, ekonomskimi in družbenimi posledicami, ki bodo rezultat staranja prebivalstva.
• Problematiko staranja v državah v razvoju je treba obravnavati drugače kot v razvitih državah. Največji izziv držav v razvoju je podpora starim ženskam, posebno vdovam, saj je polovica žensk nad 60 let v teh državah ovdovelih. Zaskrbljujoč je tudi trend, da je veliko vdov brez otrok.
• Medgeneracijska solidarnost in občutek odgovornosti sta v državah v razvoju močna. Tam ima družina pomembno vlogo pri skrbi za svojega sorodnika. Zaskrbljujoč pa je potencialen upad pomoči starim ljudem s strani družine in s tem naraščanje zahtev po javno zagotovljenih storitvah, ki jih je nekoč zagotavljala družina. Zmanjšanje potencialnih negovalcev bo vplivalo tudi na življenjske razmere starih ljudi.
• V vseh razvitih državah se število starih ljudi, ki živijo sami, povečuje, kar pa z izjemo Koreje ne drži za države v razvoju. V teh državah je delež starih ljudi, ki živijo s svojim otrokom ali sorodnikom, visok – običajno nad 80 %. Vendar pa naj bi se ta trend v prihodnjih desetletjih zmanjšal.
• Težko je določiti, v kolikšni meri življenjske razmere vplivajo na zdravje, dejstvo pa je, da bolezen vpliva na življenjske razmere. Samo tisti, ki ostanejo razmeroma zdravi, bodo lahko samostojno živeli.
• Institucionalizacija je stigmatizirana v mnogih državah v razvoju, kljub temu pa je to problematika, ki zadeva vse države. Ugotovljeno je bilo, da je odhod v institucijo pri mlajših starejših ljudeh pogosto povezan z boleznijo, medtem ko je pri najstarejših starih bolj povezan s socialnimi razmerami.
• Medtem ko so pokojnine in izdatki za socialno varnost pomemben vir dohodkov v razvitih državah, pa v večini držav v razvoju stari ljudje nimajo nobenega tovrstnega finančnega dohodka.
• Afrika ima med državami tretjega sveta poseben položaj, saj je trenutno še vedno demografsko mlada, zato je problematika starih ljudi postavljena v ozadje. To pa pomeni, da bo v prihodnosti blaginja starih ljudi v celoti odvisna od njihovih otrok.
• Socialne mreže, izoblikovane izven domačega gospodinjstva, imajo velik pomen. Britanska raziskava je pokazala, da so pristni medčloveški odnosi enkrat ali dvakrat tedensko z nekom, ki sicer ne živi v istem stanovanju, prav tako dobro varovalo pred negativnimi psihološkimi vplivi, kot dobri odnosi z nekom, ki biva v istem gospodinjstvu. V okviru tovrstnih spoznanj tudi na Inštitutu Antona Trstenjaka razvijamo medgeneracijske programe za kakovostno starost.
• Skupno bivanje z drugimi ljudmi je socialni sporazum, ki je koristen tako za stare ljudi kot za mlajše generacije. To se še posebej potrjuje v državah, kjer se spopadajo s perečo stanovanjsko problematiko.

Knjiga je doprinos predvsem za strokovno javnost, saj v razmislek ponuja vrsto spoznanj in opozarja na spremembe, nevarnosti, tveganja in izzive, ki jih bodo prinesla naslednja desetletja.