Avtor: Simona Hvalič Touzery, datum: 11.2.2010

Študija izčrpno predstavi demografske značilnosti »najstarejših starih ljudi« oz. ljudi, starih 80 let in več. Kot je zapisano v uvodni besedi, sta se Svet Evrope in Evropski odbor za prebivalstvo za to študijo odločila na podlagi dejstva, da ta skupina ljudi najhitreje narašča med vsemi starostnimi skupinami ter da imajo najstarejši stari drugačne potrebe in se od mlajših starih ljudi (60-79 let) razlikujejo telesno, družbeno in ekonomsko.

Poudarek te študije je bil na trenutnem stanju in trendih v državah članicah Sveta Evrope, avtor pa je bil pri proučevanju odvisen od dostopnosti podatkov. Medtem ko ni imel težav s pridobivanjem osnovnih demografskih podatkov o deležu starih ljudi, pa se je srečeval z velikim pomanjkanjem standardiziranih podatkov, povezanih z življenjskimi razmerami in stopnjo odvisnosti od drugih. V knjigi so obravnavane spremembe v starostni in spolni strukturi, življenjskih razmerah in nekatere socio-ekonomske značilnosti te skupine prebivalstva. Sestavljena je iz štirih večjih vsebinskih sklopov:

1)      delež najstarejših starih v državah članicah Sveta Evrope; demografske karakteristike;

2)      spremenjena starostna in spolna struktura – projekcije do leta 2050;

3)      življenjske razmere – poudarek je na tipih gospodinjstva in razširjenostjo le-teh med nastarejšimi starimi v državah članicah Evropske Unije in nekaterih nečlanicah ter na zakonskem stanu najstarejših starih ljudi;

4)      zdravje in odvisnost od pomoči drugih.

Glavna spoznanja študije smo strnili v naslednjih nekaj vrstic:

• Najstarejši stari ljudje niso homogena skupina. Kljub temu pa je težko najti statistične podatke za starostno skupino nad 85 let ali prek 90 let.
• Glede na delež najstarejši starih, lahko države članice Sveta Evrope razdelimo na tri podskupine, ki imajo »visok«, »srednji« ali »nizek« delež. Podskupina »visoka« vključuje države z najstarejšim prebivalstvom – delež 85+ je 3,2% do 5,1%; podskupina »srednja« ima od 2,3% do 3% starih nad 85 let, podskupina »nizek« pa od 0,07% do 2,2%.
• Kljub razlikam med državami članicami Sveta Evrope, lahko pri vseh v prihodnjih desetletjih pričakujemo znatno povečanje števila starega prebivalstva. Do leta 2050 bo v vseh podskupinah približno tretjina stara nad 60 let. Do tega leta bo tudi v poskupini, ki ima »nizek« delež ljudi starih 80 let in več, ta delež presegel 6% celotnega prebivalstva, kar je trenutno značilno za države, ki sodijo v poskupino »visoka«.
• Osnovni razlog za povečanje števila najstarejših starih je zmanjševanje umrljivosti pri višjih starostih.
• Stare ženske številčno močno presegajo moške. To je še posebno izrazito med starimi 80 let in več. Razlika je opazna v vseh podskupinah, največja pa je v poskupini »nizka«. Glede na demografske napovedi naj bi se v prihodnjih desetletjih razlike med spoloma zmanjšale. Razlog za to naj bi bil tudi v vse bolj podobnih vedenjskih vzorcih moških in žensk.
• Pomemben dejavnik, ki bo vplival na prihodnje spremembe v stopnji preživetja bodo vedenjski vzorci.
• Glede na rezultate delež dvočlanskih gospodinjstev med starimi 65 do 69 let vztrajno upada, hkrati pa se povečuje delež enočlanskih gospodinjstev. Največja razlika med državami članicami EU in drugimi državami je v večjem deležu gospodinjstev z odraslimi otrocki. V državah zunaj EU je namreč več gospodinjstev, kjer stari ljudje bivajo skupaj z otroki (tradicionalna vloga razširjene družine).
• Število stanovalcev v domovih za stare in podobnih institucijah je relativno nizko, celo pri ljudeh starih 90 let in več. Najvišje deleže so zabeležili v državah članicah EU. Skupno vsem državam EU in nečlanicam je, da je delež žensk v institucijah skoraj še enkrat večji od deleža moških.
• Število starih ljudi, ki živijo sami ali pa v institucijah, je v veliki meri odvisno od kulturnih razlik in državne politike. V tem je tudi razlog za razlike med članicami EU. Najvišji odstotek starih ljudi, ki živijo sami, imajo v skandinavskih, najnižjega pa v mediteranskih državah. Hkrati je delež ljudi, ki živijo v institucijah, najnižji v severnih državah, daleč najvišji pa na Nizozemskem.
• Življenjske razmere starih ljudi so v veliki meri odvisne od njihovih življenjskih vzorcev skozi celotno življenje.
• Pojavlja se vse večja potreba po dolgotrajni negi – večji pritisk na sistem zdravstvenega varstva.

Avtor je v to obsežno študijo, vezano na širši evropski prostor, vključil 6 tabel, kar 28 grafov in 3 zemljevide. Njegova spoznanja in pobude so pomembna za nadaljnje raziskovanje in tudi za oblikovanje prihodnjih politik, ki se bodo morale prilagoditi novim trendom. Žal pa avtor zaradi premajhnega števila podatkov ali pa neprimerljivosti le-teh, ni uspel podrobneje obdelati življenjskih razmer starih ljudi in njihovih potreb.

Naj opozorim na v knjigi večkrat omenjeno bazo podatkov World Population Prospects (Population division of the UN, 2003). Obnavljajo jo dvakrat letno in je zelo uporaben analitični inštrument, saj ponuja demografske podatke za večino svetovnih držav, ki jih lahko glede na raziskovalne interese in potrebe primerjamo med seboj, in sicer za leta od 1950 do 2050.