Avtor: Alenka Ogrin, datum: 22.10.2019

Finančna kompenzacija je le ena od možnih nadomestil za izvajanje oskrbe, druge oblike so različne, od plačanega ali neplačanega dopusta, plačevanje prispevkov ali nakazila za kritje stroškov z oskrbovanjem.

Neposredno plačevanje družinskim članom za oskrbovanje svojcev, ki potrebujejo pomoč, se je v ZDA razmahnilo v zadnjem desetletju kot posledica potrošniške usmerjenosti v razvoju domače in skupnostne oskrbe. Potrošniška usmerjenost poudarja pravico in zmožnost potrošnikov – potencialnih oskrbovancev, da sami ocenijo lastne potrebe in kako jim najbolje zadostiti o okviru razpoložljivih sredstev. Najbolj značilen način izvajanja tega v praksi je program, v katerem plačniki (ali država ali zasebni viri, npr. zavarovalnice) omogočajo posameznikom, da sami izberejo, kdo jih bo oskrboval. Starejše osebe večinoma izberejo družinskega člana.

Idejna usmerjenost in empirična realnost V ZDA je družina kot največja vrednota, a javne politike in zakonodaja s področja oskrbe »omahujejo« pri zakonski podpori družinskim oskrbovalcem. Obseg programov in javnih sredstev za podporo družinski oskrbi (za otroke, starejše in druge, ki potrebujejo pomoč) je omejen. Zato pomeni pojav plačevanja družinskih oskrbovalcev precejšnji premik, saj gre za porabo javnih sredstev za področje, ki je bilo do sedaj v domeni zasebnosti in moralnih obveznosti do bližnjih. Po drugi strani pa to pomeni tudi vdor države v zasebno oz. družinsko življenje.

Kritiki plačevanja družinskim oskrbovalcem so izrazili vrsto pomislekov, saj naj bi tovrstno plačano delo ogrozilo tradicionalne socialne vrednote. Plačevanje oskrbovalcem razumejo kot odmik od samoumevnosti opravljanja družinske pomoči, kar naj bi tudi vplivalo na poslabšanje kvalitete oskrbovanja tako s stališča oskrbovalca kot oskrbovanca. Po drugi strani pa bi ta sprememba zagotovo prinesla povečanje zahtev za družinsko oskrbo in posledično veliko obremenitev za javno blagajno.

Pri raziskavi so se naslonili na študije tistih programov oskrbovalnih shem, v katerih je večji del oseb izbralo za oskrbovalca družinskega člana. Ti programi se med seboj razlikujejo; pri nekaterih npr. je zakonec lahko plačan oskrbovalec, v drugih to ni mogoče. Vsi programi pa oskrbovalcu pokrivajo nadomestilo dohodka, prispevek za brezposelnost in socialno zavarovanje, imajo pa tudi možnost usposabljanja.

Podatki raziskave pričajo o povečanju zadovoljstva oskrbovancev, katere oskrbujejo plačani družinski člani, po drugi strani pa tudi med plačanimi družinskimi oskrbovalci beležijo višjo stopnjo zadovoljstva kakor pri kontrolni skupini neplačanih. Pri tem ni bilo ugotovljeno, da bi se odnos med oskrbovalcem in oskrbovancem poslabšal. Plačani oskrbovalci so poročali tudi o zmanjšanem čustvenem pritisku in precej večjem zadovoljstvu s svojim življenjem. V raziskavi je bilo nesporno ugotovljeno, da plačano oskrbovanje ni negativno vplivalo na družinske odnose. Ugotovili so tudi, da je med mlajšimi potencialnimi oskrbovalci dvakrat več zanimanja za možnost tovrstne kompenzacije kot med starejšimi.

Medosebni odnosi: oskrbovanje kot tržna storitev

Odnos med izvajalcem in prejemnikom oskrbe je lahko čustven, intenziven, težaven, ne glede na to, kdo oskrbo izvaja. Za nekatere je že sam koncept oskrbovalnega dela problematičen. Kako naj oskrbovanje svojca, ki izhaja iz čustvene navezanosti in osebne motivacije, ki prijaha iz srca, tretiramo kot delo, storitev? Zato je plačano oskrbovanje družinskih članov že v osnovi protisloven koncept, saj na nek način postavlja oba družinska člana v razmerje delodajalec – delavec. Ali s tem odnos med njima postane drugačen kot prej? Verjetno res, a po ugotovitvah iz raziskav se odnosi med njima niso poslabšali. V telefonskih raziskavah in fokusnih skupinah so oskrbovanci poročali o občutku opolnomočenja, saj imajo usodo v svojih rokah, ker si lahko sami izbirajo, kdo bo njihov oskrbovalec: družinski član ali kdo drug, ki ga poznajo, ki pozna njih in mu lahko zaupajo ter se nanj lahko zanesejo. V zameno mu lahko nudijo nekaj oprijemljivega: denar. Prejemniki plačila – v ZDA skoraj vedno v obliki čeka – so oskrbovanci, ki ček kot delodajalci predajo »izvajalcu« oskrbe. Na tak način so vloge jasno razmejene in odgovornosti natančno določene. Izsledki raziskave tudi pričajo, da pri plačanih družinskih oskrbovalcih ni več zlorab in goljufij kot pri drugih.

Družine so bile vso zgodovino osnovne celice izvajanja dolgotrajne oskrbe in kot kaže, bo tako tudi v prihodnje. Kljub temu pa družbene spremembe vodijo k novim vzorcem in oblikam oskrbe, zato je prav, da se socialne politike novim trendom prilagajajo in družinsko oskrbovanje še naprej podpirajo.

Razprave o spornosti plačevanja družinskih oskrbovalcev se bodo nadaljevale, a sedanje raziskave kažejo, da je oskrbovanje istočasno iz ljubezni in za denar možno. Nadomestilo družinskim članom in svoboda oskrbovancev, da odločajo o svoji oskrbi, koristi tako oskrbovancem in družinskim članom kakor tudi celotnemu sistemu dolgotrajne oskrbe.