English site

Povečaj črkePomanjšaj črke

Kakovostna starost letnik 19, številka 2
Kakovostna starost logotip

Čisto sam na svetu

Avtor: Veronika Mravljak Andoljšek, datum: 30.6.2016

Aleksandra Kocmut (2013). Čisto sam na svetu. Ljubljana: Modrijan založba, d. o. o., 143 strani.

Naslov romana je že sam po sebi zgovoren, saj jasno izpostavi občutek osamljenosti, ki pogosto preveva gospoda x. Zanj postane svet med boleznijo nerazrešljiva uganka, včasih domač, spet drugič poln spletk in nevarnosti. Počuti se, kot da ga nihče ne razume, kot da mu drugi nagajajo, ga zanalašč jezijo in se mu posmehujejo, kot da je resnično sam. Le kdaj pa kdaj, ko prepozna ženo, se zopet počuti sprejetega in ljubljenega.

Glavna literarna oseba v romanu je gospod x, katerega ime nakazuje eno od značilnosti alzheimerjeve bolezni – izgubljanje identitete, saj človek sebi in drugim postane tujec. Gospod x je optimističen, pošten, redoljuben in delaven. Navdušen je nad delom na vrtu in v vinogradu. Rad bere zgodovinske knjige, se sprehaja in pleše z ženo.

Stranski literarni osebi sta žena in hčerka. O njima v romanu ne izvemo dosti. Žena predvsem predano skrbi za moža. Hčerka je samostojna in si ustvarja lastno družino. V zgodbi smo priča pomembnim mejnikom (poroki in rojstvu otrok) v njenem življenju. Ostale literarne osebe vstopajo v zgodbo občasno in njihova vloga je zgolj obrobna.

Zgodba se odvija skozi daljše časovno obdobje, prepletajo se dogodki iz sedanjosti in preteklosti. Dogajanje je največkrat postavljeno v stanovanje, tudi v bolnišnico, dom za starejše ljudi idr. Jezik je jasen, mestoma poetičen, bogat s primerami (iz vesolja, narave) in z okrasnimi pridevki. Pogosta je uporaba onomatopoije (posnemanja naravnih glasov), s čimer se nazornejše prikažejo simptomi bolezni.

Zgodba se začne na običajen oktobrski dan, ko se gospodu x zgodijo neobičajne stvari. Lastnega stanovanja in žene ne prepozna več. Nelagodno si ogleduje živobarvne tapete, nenavadne predmete v omari za čevlje in obris neznanca v temnem ogledalu. Ko ravno namerava oditi iz stanovanja in prekiniti slabo šalo, se povrne v resničnost. Čez nekaj časa se na te dogodke ne spomni več in veselo praznuje svoj rojstni dan.

V mirno in predvidljivo življenje gospoda x se nato počasi in skoraj neopazno začnejo plaziti spremembe, ki so sprva majhne, dokaj nemoteče in tudi humorne. Gospod x na primer pozabi kakšno besedo; misli, da mora v službo, čeprav je že upokojen, idr. Potem postanejo spremembe vse večje in neobvladljive, za seboj puščajo zmedenost, strah in grde razpoke v družinskih odnosih. Gospod x ima občutek, da mu nekdo skriva stvari, zato je razdražljiv in nezaupljiv. V prometu se ne znajde več (ulica nenadoma postane slepa, semafor ima le še rdečo luč, ne vidi izvoza) in povzroči prometno nesrečo. Hrana izgublja okus, teknejo mu le še slaščice, ki jih uživa poleg vseh jedi. Kasneje se mu nenehno zdi, da je lačen.

V družbi mu pripade vloga lažnivca in prismojenca. Občutek ima, da se drugim ne zdi vredno, da bi mu prisluhnili, in da mu ne zaupajo. Njegovim pripombam se smejijo in venomer ga popravljajo. Njegovo tesnobo in nemoč opiše tale odlomek: »Dajali so mu nerešljive naloge. Govorili so o rečeh, ki ne obstajajo. Včasih so se spakovali v neznanem jeziku. Pogosto je moral prespati v tujem stanovanju, v tuji postelji, nositi tuja oblačila, tuji ljudje so mu zatrjevali, da so njegova družina. In nikogar ni imel, ki bi ga lahko prosil za pomoč.« (str. 58)

Zdi se, da gospod x prehaja med različnimi svetovi, med tukaj in tam (»Tam je tisto, kar se ne vidi, tisto, s čimer je nekaj narobe. Tam je recimo tih možak, ki zna sedeti v zraku. Tam je odcep, ki ga prej ni bilo. Tam so udrte, pol črne in pol bele strehe. Tam so ure, ki tiktakajo, a se jim kazalci ne premikajo.« (str. 19)), med znanim in neznanim, med varnostjo in nevarnostjo. Ko vstopi v svetove, zaznamovane z alzheimerjevo boleznijo, jih doživlja z vsemi čutili, npr. vonja smrad, vidi pošasti, čuti hlad, tipa lepljive površine, sliši hreščanje, okuša prah idr. To nazorno prikaže naslednji odstavek: »Tu in tam je svet zapadel v brezumje, v teman prostor, v katerem ni videl ničesar, v katerem je bil povsem sam …  Včasih je smrdelo, tako strašno je smrdelo, lahko je pojedel celo škatlo keksov, a vonja ni pregnal, kot bi bil smrad naseljen v njegovih nosnicah, v njegovi glavi. In včasih so se skozi stene, pod stropom in pod njegovimi podplati spreletavale goste, sluzaste sence, ki so spuščale srhljive glasove, kakor debele kače z govorno napako, hšššš, sššš. Stisnil je pest in se udaril po glavi. In potem je bilo spet v redu. Spet je zagledal svetlobo. Ženo, ki ga je prijela za roko, ga božala. Mu nekaj govorila z nežnim, mirnim glasom. To mu je bilo všeč. Spet je bil miren. Svet se je nerodno postavil nazaj na svoje dobre stare skrivenčene noge.« (str. 51)

V zgodbi lahko sledimo spremembam v odnosu med ženo in možem. Pred nastopom bolezni je zakonski odnos ljubeč in spoštljiv, začinjen z drobnimi vsakodnevnimi radostmi. Hodila sta v hribe, gledala televizijo in plesala. Z napredovanjem bolezni je zakon postavljen pred veliko preizkušnjo. Žena se je gospodu x včasih »zdela tako tuja, da sploh ni vedel, kaj naj ji reče, kako naj jo ogovori. Če tega ni storil v pravem trenutku, potem nikakor ni šlo in je moral zbirati pogum, iskati besede, kot bi se trudil govoriti tuj jezik. In potem je bil tu vonj. Včasih tak sladek, prijeten vonj, da ga je kar odneslo k njej. In je bilo vse v redu, tako kot zmeraj. Včasih pa tako nenavaden, skoraj odbijajoč duh. Ničemur, kar je poznal, ni bil podoben. In tudi ona je bila takrat drugačna.«. (str. 23) Moževa bolezen se slabša in hkrati se stopnjuje ženina izgorelost. Medtem ko gospod x z rdečimi lici in urnim korakom daje vtis zdravega človeka, se njegova žena bori z rano na želodcu, nespečnostjo in depresijo, vse bolj je zgubana, siva in suha. Potek njenega dne je odvisen od moževih besed in dejanj, prilagaja se njegovim potrebam in zahtevam. Mož je sumničav; obtožuje jo, da mu je skrila stvari, da je premaknila pohištvo idr. Obtožbe in grožnje se stopnjujejo celo do telesnega nasilja. Sklepno dogajanje se odvija v domu za stare ljudi. Žena redno obiskuje moža, se pogovarja z njim, ga vodi na sprehode. Čeprav vzorno skrbi zanj, jo preganja občutek krivde.

Zgodba se izteče tako, da hči gospoda x svojima otrokoma pripoveduje zgodbe o dedku, o tem, kakšen je bil in kaj vse se mu je v življenju pripetilo.

Roman Čisto sam na svetu nam približa doživljanje bolnika z alzheimerjevo boleznijo, tako da lažje razumemo njegovo vedenje. V zgodbi je izpostavljen pereč problem svojčeve preobremenjenosti z oskrbo. Žena vse podredi temu, da skrbi za moža. Do zadnjega se trudi, da bi mu z majhnimi dejanji ljubezni (s pomočjo pri vsakdanjih opravilih, z dotikom, s poljubom in s pogovorom) olajšala in polepšala življenje. Dnevno se ravna po naslednjem načelu: »Pobožati roko, ki te odriva. Poljubiti oči, ki vidijo nevidno, ne vidijo pa tebe. Prisluhniti glasovom, v katerih ni skoraj ničesar razpoznavnega več.« (str. 131) V vlogi gospodinje, soproge, pomočnice in tolažnice pa postopoma telesno in psihično izgoreva.

Če svojec zboli za alzheimerjevo boleznijo, se je najprej potrebno o njej ustrezno informirati. Ko dobro poznamo in razumemo potek bolezni, simptome in spremembe, ki jih bolnik doživlja, lahko svoje odzivanje ustrezno prilagodimo, da z njim ohranjamo prijeten odnos. Oskrba svojca s to boleznijo je zahtevna, zato je še toliko pomembnejše, da si znamo vzeti čas zase – za sprostitev, razvedrilo, počitek, pogovor z bližnjimi in za dejavnosti, ki jih imamo radi. Le tako si bomo znova nabrali moči, da bomo lahko kos vsemu, kar oskrbovanje svojca prinaša s seboj.

© 2010 - Inštitut Antona Trstenjaka za gerontologijo in medgeneracijsko sožitje