Avtor: Jože Ramovš, datum: 20.12.2012

Nalogo odlikuje pregled stanja (teorija, izkušnje, programi in politike) na področju oskrbe starih ljudi v skupnosti.

            Avtorica naloge najprej oriše pomen skupnostnega socialnega dela v starimi ljudmi. Ugotavlja, da je socialno delo ena redkih strok, ki poskuša razumeti človeka v njegovem socialnem kontekstu (str. 8). Posledica tega je, da se prednostno posveča skupnostnemu delu kot svoji temeljni usmeritvi, saj socialno delo lahko doseže svojo legitimnost v družbi šele takrat, ko prestopi institucionalne meje in se poda v skupnosti (str. 10). Delati v skupnosti pomeni govoriti v jeziku starih ljudi. Prav tako pomeni najti in mobilizirati obstoječe socialne mreže in spodbuditi oblikovanje novih za slabo zadovoljene potrebe ljudi. Na ta način se ljudje individualizirano in dialoško vključujejo v skupnost: v njej prispevajo svoj doprinos in sprejemajo od drugih. Še posebej je to pomembno za ljudi z večjimi omejitvami, med katere spadajo poleg otrok, bolnih in invalidnih zlasti stari onemogli ljudje. Na ta način ohranjajo kar največjo samostojnost, istočasno pa so vključeni v skupnost. To preprečuje njihovo osamljenost, ki sodi skupaj z družbenim izključevanjem, nasiljem in revščino med najhujše tegobe starosti.

Sledijo poglavja, ki opisujejo nekatere vidike o današnjem stanju in rešitvah. Delež starih ljudi bo v prihodnjih letih naglo naraščal, zato je skrajni čas za pripravo potrebnih programov in sistemov za obvladovanje te razvojne družbene naloge. Prednostna slovenska naloga je vzpostavitev celovitega nacionalnega sistema dolgotrajne oskrbe. V njej je treba uravnotežiti zavodsko oskrbo, ki se je v Sloveniji naglo razvijala zadnjih štirideset let, s programi oskrbe v skupnosti, ki je ljudem veliko bolj prijazna in bolje izkoristi preostale vire starega človeka samega in njegovega socialnega okolja. Praviloma je človek, ki se lahko stara in prejema potrebno oskrbo in nego v svojem domačem okolju, veliko bolj zadovoljen. Eden od pomembnih pojmov naloge je sodobni pojem dobrega počutja in življenjskega zadovoljstva (subjekctive-well being), ko je človek zadovoljen s svojimi življenjskimi razmerami in pogosto doživlja pozitivna čustva.

Slovenija je začela vzpostavljati sodobni sistem kakovostnega socialnega in zdravstvenega varstva starih ljudi zelo zgodaj po letu 1960 (pod vodstvom dr. Bojana Accetta) – bila je med pionirkami na svetu. Tri načela, ki jih je oblikovala gerontološka stroka l. 1962 in jih je dve leti zatem potrdila slovenska skupščina, so bila vodilo razvoja dve desetletji, vse dokler ni mlada slovenska gerontologija zamrla. Ta načela (str. 15) so aktualna še danes.

1. Družba in država morata na najrazličnejše načine omogočiti starim prebivalcem, da čim dlje ostanejo v okolju, kjer so živeli in delali. V ta namen mora organizirati raznovrsten gerontološke službe, obenem pa reševati stanovanjske probleme starejših, sistem pokojninskega zavarovanja, ustanoviti gerontološke dispanzerje, klube oz. centre za starejše in pritegniti k delu humanitarne organizacije.
2. Za tiste stare ljudi, ki ne morejo več živeti v individualnih gospodinjstvih, je nujno omogočiti bivanje v domovih za starejše, in sicer za 5 % starejših nad 65 let.
3. Starejši bolnik ima pravico do enake medicinske storitve in to v isti ustanovi, kamor sodi po naravi svoje bolezni. Starega človeka ne smemo ločiti od drugih ljudi samo zato, ker je star, ne v zdravju ne v bolezni. To je bilo načelo za razvoj zdravstvenega varstva starejših­.

V četrtem poglavju kritično prikaže sedanjo slovensko zakonodajo na področju dolgotrajne oskrbe. Skupaj z Ministrstvom za delo, družino in socialne zadeve ugotavlja, da obstoječe storitve in prejemki niso povezani v enovit sitem ter da v praksi ni dobre koordinacije med službami, ki jih zagotavljajo. Kriteriji za odločanje o pravicah so različni, enako velja za postopke vključevanja v posamezne oblike pomoči. Storitve niso individualizirane, dostopnost do storitev in njihova kakovost se v posameznih območjih države močno razlikujejo. Potrebe in povpraševanje presegata ponudbo … Storitve v domačem okolju so nerazvite. (str. 20) Rešitev tega velikega razvojnega zaostanka za Evropo obeta edinole sprejem enovitega nacionalnega sistema za dolgotrajno oskrbo. Zakon o njem skušajo pripraviti in sprejeti vse vlade od leta 2003, pa jim doslej še ni uspelo.

Na kratko so predstavljeni glavni programi socialne oskrbe v skupnosti: oskrba na domu, ki je v občinski pristojnosti, dnevno varstvo, oskrbovana stanovanja in socialni servis, v katerega sodi elektronska pomoč na daljavo in ne sodi v javno službo. Ob tem najdemo tudi dober pregled načel in vodil za to področje. (str. 2–22)

Peto poglavje je posvečeno konkretnemu prikazu avstrijskega sistema za dolgotrajno oskrbo in njihove zakonodaje (str. 25–28), ki je uspešen primer v našem neposrednem sosedstvu. Avstrija je z zakonom o dajatvi za dolgotrajno oskrbo (Bundespflegegeldgesetz) l. 1993 sprejela enovit nacionalni sistem dolgotrajne oskrbe. Dajatve imajo razporejene v sedem razredov: prvi se začne z več kot 50 urami oskrbe mesečno in je zanj vsakemu upravičencu zagotovljenih 154,20 EUR iz zveznega in pokrajinskih proračunov, v sedmi razred pa sodijo tisti, ki so upravičeni do več kot 180 ur oskrbe in nege (nepomični), za kar jim pripada 1655,80 EUR (višine zneskov so iz leta 2010). Razlog za uvedbo teh dajatev je bil povečanje oskrbe na domu, kar so dosegli v zavidljivem obsegu: vključenih imajo skoraj četrtino prebivalcev, ki so starejši od 65 let – oskrbe na domu je deležen desetkrat večji delež starih ljudi kakor v Sloveniji (Avstrija oskrbuje skoraj šestkrat več ljudi na domu kakor v domovih, Slovenija jih ima skoraj trikrat več v domovih kakor v organizirani oskrbi na domu). Na tem področju so naši severni sosedje najboljši v Evropi, sledijo jim Norveška, Nizozemska in Švica.

Šesto poglavje prikaže varovanje na daljavo s pomočjo informacijsko-komunikacijske tehnologije. V času njenega bliskovitega razvoja je ta sodobna oblika pomoči za večjo varnost življenja na lastnem domu zelo obetavna. Pri nas je znan skorajda samo telefon z rdečim gumbom za klic v klicni center, ki organizira potrebno pomoč. Poleg tega se danes naglo uvajajo različni avtomatski senzorji in kamere, ki obveščajo o stanju starega človeka klicni center ali sorodnike, vsestransko prilagojena stanovanja, daleč v razvoju pa so tudi roboti za oskrbovanje in negovanje. Avtorica prikaže tudi izjemno šibek razvoj te storitve v Sloveniji in razloge za to.

Sledi pregledni prikaz Centra za pomoč na domu Celje in njegovih storitev, med katerimi je tudi 24-urna pomoč na daljavo s pomočjo rdečega gumba. Tabelarni prikaz uporabnikov različnih storitev dolgotrajne oskrbe pokaže razmerja na Celjskem (Center oskrbuje poleg Mestne občine Celje tudi občine Dobrna, Štore in Vojnik), kjer so razmerja med domsko oskrbo in storitvami na domu boljša od povprečja v Sloveniji, seveda pa zelo zaostajajo za vsemi nam primerljivimi evropskimi državami (zadnja leta nas je v tem krepko prehitela tudi Hrvaška, ki je dosegla enak delež oskrbe na domu kot v domovih za stare ljudi). Celje je imelo leta 2010 povprečno 241 nastanjenih v domu, 125 so nudili pomoč na domu (prinos kosila 145), 66 jih je bilo vključenih v pomoč na daljavo, 31 jih je bilo nastanjenih v oskrbovanih stanovanjih in 26 jih je prihajalo v dnevno varstvo (str. 34).

Drugi del diplomske naloge tvori kvalitativna raziskava med 8 uporabniki storitev varovanja na daljavo Centra za pomoč na domu Celje: vse so ženske, stare od 66 do 94 let, štiri živijo doma, štiri pa v oskrbovanih stanovanjih. Podatki o njihovih izkušnjah s storitvijo varovanja na daljavo so bili zbrani z usmerjenim polstrukturiranim intervjujem ob vnaprej pripravljenem vodilu. Analiza je bila opravljena po metodologiji za kvalitativno raziskovanje (skupaj z vodilom za intervju se nahaja v prilogi naloge). Povzemamo nekaj zanimivih raziskovalnih ugotovitev:

• stari ljudje se odločajo za varovanje na daljavo iz zdravstvenih razlogov in zaradi občutka večje varnosti, zato ga tudi dojemajo kot zdravstveno storitev;
• uporabnice so večino ovdovele ženske, ki živijo same;
• tiste, ki živijo v oskrbovanih stanovanjih, imajo slabšo socialno mrežo, kot one, ki živijo doma; zato ne čudi, da one v domačem okolju poudarjajo pomen samostojnosti in neodvisnosti, miru ter željo, da bi ostale doma do smrti;
• izkušnje vseh o varovanju na daljavo so izrazito dobre, zadovoljne so z odnosom in odzivom klicnega centra; kličejo največ zaradi padcev in poslabšanja zdravja.

Diplomska naloga Pušnik Mojca Varovanje na daljavo v luči Centra za pomoč na domu Celje prispeva k naši gerontološki literaturi strnjen pregled znanj in podatkov, ki so pomembni ne samo za varovanje na daljavo, ampak za celotno področje dolgotrajne oskrbe. Kot vse novejše diplomske naloge je v celoti dosegljiva v knjižnici Fakulteta za socialno delo v Ljubljani v elektronski obliki.