Avtor: Jože Ramovš, datum: 26.6.2012

Navedimo nekatere njene raziskovalne podatke o značilnostih anketiranih upokojencev:

• 80 % jih ima mesečne prejemke pod 600 EUR, le 4 % nad 800 EUR. Hipoteza, da večina od tistih z najnižjimi prejemki, ki živijo sami, pogosto potrebuje pomoč drugih, se ni potrdila. Tisti z nižjimi dohodki, ki živijo sami, so nekoliko pogosteje odgovarjali, da potrebujejo pomoč zelo pogosto ali pogosto. Večina anketirancev vseh kategorij pa je menila, da potrebujejo pomoč drugih občasno. Doživljanje revščine in pričakovanje pomoči od drugih ni odvisno samo od mesečnih prejemkov, ampak še od več drugih dejavnikov, med katerimi bi bilo vredno posebej raziskati zlasti osebne navade in razvajenost ter kakovost sožitja z bližnjimi.
• Največji del raziskane populacije živi v razširjeni družini, to je s sorodniki (skoraj 42 %), sledijo tisti, ki živijo s partnerjem (skoraj 37 %), najmanj jih živi samih (dobrih 20 %). Zanimivi so odgovori na vprašanje, kaj pogrešajo. Ničesar ne pogreša 11 % tistih, ki živijo sami, 29 % tistih, ki živijo s partnerjem, in 33 % tistih, ki živijo v razširjeni družini. Tisti, ki živijo sami, najpogosteje pogrešajo pomoč pri nujnih opravilih (63 %) in druženje (53 %), pri tistih, ki živijo s partnerjem, sta isti dve potrebi na vrhu, toda v obratnem vrstnem redu: druženje (35 %) in pomoč pri nujnih opravilih (21 %), pri tistih, ki živijo v razširjeni družini je na vrhu prav tako potreba po druženju (38 %), na drugem mestu pa potreba po brezplačnem posvetovanju s strokovnjakom o težavah (pri ostalih dveh kategorijah je ta potreba na tretjem mestu). Med tistimi, ki imajo mesečne prejemke nad 600 EUR, jih največ (50 %) pogreša druženje. Tudi ta raziskava torej ugotavlja, da je druženje ena od najbolj perečih potreb tretje generacije.
• Raziskovalka je spraševala, koliko imajo zadovoljene »družbenonormativne in funkcionalne potrebe«, to je urejen stalni naslov (za to potrebo so vsi odgovorili, da jo imajo zadovoljeno – 100 %), zasebnost – svojo sobo, kamor se lahko umaknejo (96 %), možnost urediti si prostor po svoje (92 %), prostor za shranjevanje osebnih predmetov (100 %), kuhinja (97 %) in možnost, da se v svojem bivalnem okolju družijo s sorodniki in prijatelji (98 %). Vse te potrebe ima zadovoljeno nad 90 % anketirancev, najpogosteje tisti, ki živijo s partnerjem.
• Zanimivi so odgovori anketirancev o tem, koliko se počutijo v breme v svojem bivalnem okolju. Ne glede na to, ali živijo sami, s partnerjem ali v razširjeni družini, se dobrih 60 % nikoli ne počuti v breme; razumljivo, da to najpogosteje doživljajo tisti, ki živijo sami. Občasno se jih počuti drugim v breme dobrih 20 %; to se dogaja najpogosteje tistim, ki živijo s partnerjem. Med tistimi, ki živijo v razširjeni družini, jih 51 % nikoli ne doživlja, da bi bili v breme drugim v svojem okolju, takih, ki to občutijo redko, je 23 %, občasno 18 %, pogosto slabih 8 % in nihče zelo pogosto. Tu bi lahko raziskovalno poglobili spoznanje in morda potrdili domnevo, da občutek biti drugim v nadlego ni odvisen toliko od tega, s koliko in kakšnimi ljudmi človek živi, ampak od njegove duševne in socialne usmerjenosti.
• Med tistimi, ki živijo v razširjeni družini, je nekoliko več tistih, ki želijo pomoč od drugih, kot tistih, ki je ne želijo. Ravno obratno je pri tistih, ki živijo s partnerjem. Negotovost, ali si želijo pomoč drugih ali ne, pa je največja med tistimi, ki živijo sami. Zavest, da potrebujejo pomoč drugih (zelo pogosto, pogosto, zlasti pa občasno), pa je najmočnejša pri tistih, ki živijo sami.
• Po pomoč pri gospodinjskih delih se najpogosteje obrnejo na otroke in partnerja; da ne potrebuje te pomoči, jih je odgovorilo le 7 %. Za druženje se najpogosteje obrnejo na prijatelje, sosede in društva – samo 3 % jih je napisalo, da ne potrebuje »pomoči« za druženje. Za pomoč pri osebni higieni se večinoma obrnejo na otroke in partnerja, 49 % pa jih pri osebni higieni ne potrebuje pomoči.
• Z zadnjim vprašanjem je avtorica želela izvedeti, za kaj bi se prednostno odločali: za dom za stare ljudi, pomoč na domu ali dnevno varstvo. 55 % bi se jih najprej odločilo za pomoč na domu, za odhod v dom 24 % in za dnevno varstvo 22 %. Zadnja, to je najmanj zaželena možnost je za 72 % dom za stare ljudi, dnevno varstvo za 17 % in pomoč na domu za 11 % anketiranih. Kot običajno je tudi pri tej raziskavi najbolj zaželena pomoč na domu, najmanj pa premestitev v dom za stare ljudi.

Raziskava Natalije Majcen za diplomsko nalogo seveda ni reprezentativna, njenih rezultatov ni mogoče posploševati. Njena spoznanja so seveda neposredno uporabna za Društvo upokojencev, v katerem je raziskovala. Širše je nabor dobljenih podatkov zanimiv za primerjave z drugimi raziskavami. Nekateri podatki so tudi spodbuda, ki kliče po nadaljnjem raziskovanju, npr.: koliko stari ljudje doživljajo, da so drugim v breme, kako doživljajo potrebo po pomoči. Med vprašanja, ki jih je treba stalno spremljati, sodi tudi vprašanje, katere od storitev za dolgotrajno oskrbo so ljudem bolj zaželene.