English site

Povečaj črkePomanjšaj črke

Novice

Izberi rubriko novic:

Evropski dan družinskih oskrbovalcev praznujemo letos četrtič. Letos ima v luči novega zakona o dolgotrajni oskrbi ta dan še poseben pomen. Trenutne odločbe napovedujejo, da bo šel del zakona, ki se nanaša na družinske oskrbovalce (pod izrazom oskrbovalec družinskega člana) prvi v fazo implementacije: že v letu 2024. V vsakem primeru pa bo uveljavljanje zakona o dolgotrajni oskrbi ena največjih prelomnic za področje družinske oskrbe v Sloveniji do sedaj. 

V evropskih državah, kjer sistem dolgotrajne oskrbe uvajajo že četrt stoletja, ugotavljajo troje. Prvo: brez družinskih in drugih neformalnih oskrbovalcev ne more delovati nobena oskrba bolnih, starostno onemoglih in invalidnih ljudi. Drugo: družinski in drugi neformalni oskrbovalci danes nujno potrebujejo javno in strokovno pomoč. Tretje: da sami družinski oskrbovalci in družba prepoznamo vlogo družinskih in drugih neformalnih oskrbovalcev, je potrebno več let vztrajnega ozaveščanja in javne pomoči.


V Sloveniji doma nekoga oskrbuje več kot 300.000 ljudi. S svojim delom družinski oskrbovalci zagotavljajo kar 80 % oskrbe. Njihovo delo je pomembno, a zahtevno. V domovih za stare ljudi številni uslužbenci in strokovnjaki poklicno skrbijo za stanovalce, doma pa je človek za mnogo stvari sam ob vsem drugem delu. Sreča se s stvarmi, ki jih do sedaj ni delal – kot je na primer vsakodnevna skrb za higieno svojca. Soočen je z različnimi boleznimi, ki jih ne pozna. Ob pogledu na pešanje bližnjega, se v človeka vsesava tudi strah pred lastno boleznijo, onemoglostjo in staranjem, zato se lahko zgodi, da začne nelagodno ali nestrpno doživljati bolnega ali starostno onemoglega svojca, ne da bi se tega prav zavedal. Vse to je lahko zelo izčrpavajoče.

Slovensko združenje družinskih oskrbovalcev pod okriljem Inštituta Antona Trstenjaka povezuje družinske in druge neformalne oskrbovalce iz vse Slovenije. Zavzema se za boljšo prepoznavo družinskih oskrbovalcev ter njihovo sistematično podporo in izobraževanje. Oskrbovalcem daje glas, da sami povedo, kaj potrebujejo, omogoča pa jim tudi deljenje izkušenj, možnost povezovanja in strokovno podporo.


Tema letošnjega dneva družinskih oskrbovalcev je usklajevanje poklicnega življenja, zasebnega življenja in oskrbovanja bližnjega. Ne glede na to, kaj delamo, kdo smo, kako živimo – vsi smo prej ali slej tudi oskrbovalci svojih bližnjih. Vendar usklajevanje oskrbovanja s poklicnim delom in lastnimi obveznostmi za marsikoga predstavlja velik problem. Gre za življenjsko temo, ki se dotika vsakdana marsikaterega oskrbovalca, obenem pa tudi za družbeno temo, saj nam da misliti, koliko kot družba, vključno z delodajalci, pomagamo družinskim oskrbovalcem ustvarjati pogoje, v katerih lahko najdejo uspešno ravnovesje med vsem naštetim.

Danes bodo pod okriljem Združenja po vsej Sloveniji potekale akcije ozaveščanja. Vabljeni, da se jim pridružite, jim sledite preko Facebooka @Družinski oskrbovalci ali na naši spetni strani. Razširimo glas neformalnih oskrbovalcev!

Evropski dan neformalnih oz. družinskih oskrbovalcev praznujemo letos tretjič. V evropskih državah, kjer sistem dolgotrajne oskrbe uvajajo že četrt stoletja, ugotavljajo troje. Prvo: brez družinskih in drugih neformalnih oskrbovalcev ne more delovati nobena oskrba bolnih, starostno onemoglih in invalidnih ljudi. Drugo: družinski in drugi neformalni oskrbovalci danes nujno potrebujejo javno in strokovno pomoč. Tretje: da sami družinski oskrbovalci in družba prepoznamo vlogo družinskih in drugih neformalnih oskrbovalcev, je potrebno več let vztrajnega ozaveščanja in javne pomoči.

V Sloveniji doma nekoga oskrbuje vsak peti do deseti državljan. S svojim delom družinski oskrbovalci zagotavljajo kar 80 % oskrbe. Njihovo delo je pomembno, a zahtevno. V domovih za stare ljudi številni uslužbenci in strokovnjaki poklicno skrbijo za stanovalce, doma pa je človek za mnogo stvari sam ob vsem drugem delu. Sreča se s stvarmi, ki jih do sedaj ni delal – kot je na primer vsakodnevna skrb za higieno svojca. Soočen je z različnimi boleznimi, ki jih ne pozna. Ob pogledu na pešanje bližnjega, se v človeka vsesava tudi strah pred lastno boleznijo, onemoglostjo in staranjem, zato se lahko zgodi, da začne nelagodno ali nestrpno doživljati bolnega ali starostno onemoglega svojca, ne da bi se tega prav zavedal. Vse to je lahko zelo izčrpavajoče.

Slovensko združenje neformalnih oskrbovalcev pod okriljem Inštituta Antona Trstenjaka povezuje družinske in druge neformalne oskrbovalce iz vse Slovenije. Zavzema se za boljšo prepoznavo družinskih oskrbovalcev ter njihovo sistematično podporo in izobraževanje. Oskrbovalcem daje glas, da sami povedo, kaj potrebujejo, omogoča pa jim tudi deljenje izkušenj, možnost povezovanja in strokovno podporo.

To nadaljuje tudi ob letošnji temi Evropskega dneva družinskih oskrbovalcev, ki je pravična delitev oskrbe. Ozaveščajo o pravičnejši porazdelitvi oskrbe med formalno in neformalno, o pomembnosti delitve oskrbe med družinskimi člani in o večjem vključevanju moških v oskrbo. Velja pa poudariti, da pravična delitev ne pomeni, da vsak oskrbuje enako časa ali na enak način, ampak da vsak pripomore po svojih zmožnostih.

Danes bodo pod okriljem Združenja po vsej Sloveniji potekale akcije ozaveščanja. Vabljeni, da se jim pridružite, jim sledite preko Facebooka @Družinski oskrbovalci ali na naši spetni strani. Razširimo glas neformalnih oskrbovalcev!

Začela bom na koncu svojih izkušenj o neformalni oskrbi družinskega člana; takrat, ko je bil večji del moje družine, za katero sem skrbela (tašča, oče, tast, mama), že pokojen. Pri negi in pomoči vsem sem uporabila znanje, ki sem ga pridobila v šoli in na terenu v okviru patronažne fizioterapevtske oskrbe. Tedaj nisem vedela, da sem neformalna oskrbovalka.

Ivanka Bižal

Po upokojitvi sem šla na Tečaj za družinske in druge neformalne oskrbovalce, ki ga je organiziral Inštitut Antona Trstenjaka. Kar tako, na zalogo. Želela sem poglobiti znanje o starostniku, negi, fizioterapiji, pravnih zadevah, umiranju. Tam sem se srečala s tečajniki, ki so oskrbovali domače. Ugotovila sem, da si oskrbovalci postavljamo podobna vprašanja: Ali smo za naše svojce dovolj dobro poskrbeli? Ali znamo dovolj? in podobno.

Čez nekaj let sem se znašla skupaj z možem pred njegovo diagnozo karcinom ledvice. Lahko si predstavljate, da se ob taki diagnozi postavlja nešteto vprašanj, sprva predvsem kako zdraviti. Ledvica je bila odstranjena, predpisali so mu biološka zdravila. Prijeten dopust sva preživela na otoku Lastovo. Bolezen ni mirovala. Prišlo je do zloma nadlahtnice, operacija je bila uspešna. Menjali so mu zdravila, prejel je imunološko terapijo, ki je povzročila odpoved ledvice. Pet tednov je bil hospitaliziran. Otroci in jaz smo mu z vsakodnevnimi obiski vlivali korajžo, ga spodbujali k hoji. Zdravljenje z visokimi dozami kortikosteroidov je povzročilo otekline nog in visok sladkor. Potrebno je bilo zdravljenje z dvema vrstama inzulina, posebno usklajeno dieto. Koža je bila izredno občutljiva, pojavili so se razjede. Težko je vstajal, potrebna je bila prilagoditev postelje. Čeprav je prihajala patronažna sestra, je bila tudi z moje strani potrebna skrbna nega. Prehodno se je stanje izboljšalo, tako da sva si z možem, kljub dializi, uspela organizirati oddih na Pagu. Nato so se težave preko zime stopnjevale. Na dializo je odhajal ob 5h zjutraj. Vstala sem ob  4h, ker sem želela, da prej zajtrkuje. Vračal se je ob 14:30. V soboto, 1. avgusta se ni vrnil. Poklical me je, da so ga zaradi bolečin zadržali v bolnici. V nedeljo sem mu odnesla osebne stvari. Bilo je v času epidemije, tako da me niso pustili k njemu. Naslednje dni se ni javljal, zaradi visokih doz protibolečinske terapije. Z otroci smo smeli za 20 min k njemu, ko je umiral. S preiskavami je bilo ugotovljeno, da je bolečine povzročila hernija med prsnim in ledvenim delom hrbta. Bila je stara poškodba iz mladosti, ki se je ponovila. Poslovil se je 12. avgusta lani. Pogosto se ustavljam ob misli, da smo bili prikrajšani za naše zadnje druženje in pogovor. Bilo bi drugače, če bi se poslovil doma. Tako kot sta se poslovila moja starša. Vseeno smo naredili, kar smo lahko.

V Sloveniji skoraj 400.000 ljudi skrbi za svoje starostno onemogle, bolne, invalidne družinske člane, prijatelje ali znance. Imenujejo se družinski oskrbovalci. Brez njih  ne gre, ampak potrebujejo pomoč – možnost usposabljanja, možnost oddiha, pomoč v obliki storitev na domu, finančno pomoč, svetovanje in čustveno podporo. Razširimo glas družinskih oskrbovalcev in jih podprimo v njihovih prizadevanjih!
Sporočilo ob Evropskem dnevu neformalnih oskrbovalcev: Družinski oskrbovalci so med nami 
Vsak dan več kot 44 milijonov družinskih članov, prijateljev in znancev po vsej Evropi skrbi za svoje onemogle, bolne ali invalidne svojce, prijatelje in znance. S svojim delom zagotavljajo kar 80% oskrbe. Strokovno te ljudi imenujemo družinske ali neformalne oskrbovalce. V Sloveniji je to vsak 10 posameznik. Ocenjujemo pa, da se je v času epidemije covida-19 njihovo število še povečalo. Prav tako so se zaostrile njihove težave.
 
Nedavno poročilo Eurocarers ter raziskovalne skupine IRCCS-INRCA o vplivu pandemije covid-19 jasno kaže, da se je položaj oskrbovalcev vidno poslabšal. Velikokrat prepuščeni sami sebi, so neformalni oskrbovalci postali bolj osamljeni, ranljivi in nevidni kot kdaj koli prej. Več kot 60% vprašanih oskrbovalcev je tako poročalo, da se zaradi pandemije počuti preobremenjenih in le 17,5% oskrbovalcev je imelo občutek, da je bilo njihovo delo med epidemijo cenjeno. Hkrati vemo, da evropski sitem dolgotrajne oskrbe brez neformalnih oskrbovalcev ni vzdržen. Preprosto nimamo niti dovolj denarja niti človeških virov, da bi vso oskrbo zagotovili formalno. Zato je potrebno sodelovanje. In zato je sedaj skrajni čas, da prepoznamo velikanski prispevek neformalnih oskrbovalcev v družbi in jim pomagamo. Neformalne oskrbovalce je treba priznati kot bistvene partnerje pri oskrbi in izboljšati vsakodnevno življenje tako oseb, ki potrebujejo oskrbo, kot njihovih oskrbovalcev. Upamo, da bo prvi korak na tej poti Zakon o dolgotrajni oskrbi, ki je trenutno v pripravi.
 
Lansko leto je Evropska krovna organizacija za neformalne oskrbovalce Eurocarers s svojimi članicami, med katerimi je tudi slovenski Inštitut Antona Trstenjaka za gerontologijo in medgeneracijsko sožitje, razglasila 6. oktober za Evropski dan neformalnih oskrbovalcev. Letos svojo akcijo nadaljujemo z geslom: Prepoznaj, prisluhni in podpri!
Akciji ozaveščanja in dogodkom, ki bodo potekali v sodelovanju s Slovenskim združenjem neformalnih oskrbovalcev, lahko sledite preko Facebook strani Družinski oskrbovalci. Prav tako pa vabimo vse, ki potrebujete nasvet glede oskrbovanja bližnjih ali bi se želeli udeležiti brezplačnega izobraževanja, da nam pišete na info@iat.si ali nas pokličete na telefonsko številko: 064 299 599, ki obratuje vsak dan med 8. in 20. uro.
 
Izkušnja družinske oskrbovalke: Zbudim se brez budilke vsak dan ob istem času. Ura je pol šestih in zunaj je še trda tema. Najraje bi še malo zaspala, ampak si tega ne morem privoščiti. Moji domači bodo šli na delo in potrebujejo zajtrk. Počasi eden za drugim pridejo v jedilnico, skupaj nekaj pojemo, spijemo čaj in kavico, si izmenjamo nekaj besed in potem gre vsak svojo pot.
 
V zgornjem nadstropju še sladko spita visoko noseča snaha in 3 letna vnukinja. V kurilnici zakurim centralno, da jima bo toplo. Razmišljam, kaj bi skuhala za kosilo in iz skrinje vzamem meso. Ura neusmiljeno hiti. Preoblečem se in se odpeljem v bližnji kraj, kjer me čakajo trije pomoči potrebni. Od doma jim peljem košarico sadja.
 
Potrkam in vstopim z glasnim »dobro jutro«. V hiši me čaka oče, ki je paraplegik in mama s hudo sladkorno boleznijo in srčno bolnico in njuna hči, ki je zaradi dolgoletne skrbi za starše psihično zbolela. Pričaka me tudi njen pes, ki ji pomeni vse na svetu. Hči je pripravila zajtrk, ki ga oče in mama pojesta v postelji. Midve skupaj spijeva kavico. Poberem in pospravim copate, nogavice in podobno, kar je kuža raznesel po celi hiši.
 
Kot vsak dan najprej uredim mamo. Treba je zamenjati plenico, jo umiti, jo obleči in obuti. Noge so že zjutraj zelo otekle. Med delom poslušam mamo, kdo vse jo je včeraj obiskal, kako so ji pokradli deke in podobno - kar pa seveda ni res. Demenca dela svoje. Povem ji, da bom obiskala te ljudi in prinesla deke nazaj. Pomirjena počasi vstane in gre s 'hodalico' v kuhinjo.
 
Obrnem se na drugo stran, kjer leži oče. Toliko časa že hodim k njim, da točno vem, kakšne volje je. Včasih gleda grdo in mu ni všeč, da ga bom spet obračala po postelji. Včasih pa mi podari nasmeh in mi z desno roko, ki je delno gibljiva nagaja. Pripravim si svežo vodo , krpice, kopel, mleko za telo, brisačo, svežo pižamo … Pobožam ga po glavi in nasmehne se mi. S težavo slečem zgornji del pižame, saj je popolnoma negiben in ima več kot 100 kg. Umijem in uredim zgoraj. Na vrsti je spodnji del. Zamenjam plenico, uredim kateter in ga oblečem in obujem. Spet ga obrnem ne levi bok in pod njega pogrnem mrežo za dvigalo. Pripeljem dvigalo in ga počasi dvignem. Tega ne mara in vsak dan govori ne, ne! Vem, da ga jermeni mreže tiščijo, a ne da se drugače. Pripravim voziček, ki je narejen posebej zanj. Vse mora bit natančno narejeno, da lepo pokonci sedi. Počasi ga spustim v voziček. Uspelo mi je, sedi lepo naravnost in pokonci.
 
S težavo ga odpeljem v kuhinjo, saj so vrata ozka in ostane mi le nekaj centimetrov, da zapeljem voziček čez vrata. Spet ugotovim, da sem vsa premočena. Malo se osvežim in začnem s pripravo hrane. Naribam in narežem sadje. Mama in hči jesta sami, očeta pa je treba hraniti z žličko. Sadje z veseljem pojedo, jaz pa že hitim z pripravo kosila. Najraje imajo nekaj na žlico. Ko se kuha, je treba pripraviti postelje. Največkrat je treba rjuhe zamenjati. Perila je ogromno. Pralni stroj in sušilec delata vsak dan 2x.
 
Kosilo je kuhano in poskrbim, da so vsi siti. Po kosilu hči pomaga pri zlaganju perila in pospravljanju kuhinje. Oče, mama in jaz pa ponovimo jutranji obred z razliko, da se zdaj vračata v postelje. Razmišljam, ali sta dobila vsa zdravila in ali sem kaj pozabila narediti.
 
Ura je že več kot 1. Poslovim se in kot vedno slišim: »da ne boš jutri pozabila priti«. Nasmehnem se jim, jih nežno pobožam in grem. Hči me pospremi in reče, kaj bi jaz brez tebe!
 
Vesela sem njenih besed, vesela, ko me oče med kuhanjem vleče za majico ali pa si mečeva toaletne robčke in se zraven nagajivo smeji. Ne zaveda se, da tako roko tudi razgibava. Vesela sem maminih neverjetnih zgodb in utrujena se odpeljem domov. Treba je poskrbeti za domače, skuhati kosilo, oprati perilo in imeti čas tudi za crkljanje vnukov. Jutri pa bo spet nov dan.
 
Če ste pozorni in prisluhnete ljudem okoli sebe, boste verjetno slišali še kakšno zgodbo o skrbi in pomoči. Neformalni oskrbovalci so namreč med nami – so naši sorodniki, prijatelji, sosedje, znanci. Iz njihovih zgodb veje teža opravkov, pa tudi zadovoljstvo in osebnostna moč. Prav je, da tiste, ki oskrbujejo – ki to zmorejo in želijo, podpremo z ureditvijo njihovega položaja z Zakonom o dolgotrajni oskrbi in s priznanjem. Mogoče lahko izkoristimo ta mesec za to, da jim povemo, da smo opazili njihovo delo, da jim, če zmoremo, ponudimo pomoč. Navadno ni treba veliko: morda skočimo zanje ali njihove oddaljene starše v trgovino, morda za uro popazimo na njihovo dementno mamo, morda jim povabimo na sprehod ali jim prisluhnemo… Skrb za naše onemogle je namreč največja šola človeške solidarnosti in v njej smo vsi učenci.
 
Ana Ramovš, dr. med., Inštitut Antona Trstenjaka za gerontologijo in medgeneracijsko sožitje
 
*Izkušnja družinske oskrbovalke je resnična zgodba, objavljena z avtoričinim dovoljenjem
Mengeški bizgec, Glavarjeve lipe, telovska procesija, izkopavanje gline v Komendi, slamnikarstvo v Domžalah... so le eni izmed številnih primerov zanimive kulturne dediščine na območju LAS Za mesto in vas.
Ker si Inštitut Antona Trstenjaka prizadeva za krepitev domoljubne zavesti, smo konec avgusta v Krekovem središču izvedli usposabljanje za mentorje, ki bodo znanje o lokalni kulturni dediščini prenašali na mlajše generacije in tako poskrbeli, da ne bo utonilo v pozabo, saj bi bila to neizmerna škoda.
Na Inštitutu Antona Trstenjaka imamo za vse, ki nekoga oskrbujete, odprto telefonsko številko 064 / 299-599. Od januarja dalje telefon obratuje vse dni v tednu, torej od ponedeljka do nedelje med 8. in 20. uro.

Na nas se lahko obrnete, če potrebujete pomoč, podporo ali informacije o tem, kako doma bolje ter lažje oskrbovati starejšega svojca - torej, če vas zanimajo: možne oblike pomoči, kako se pogovarjati s svojcem, tudi če je težaven, kako reševati konflikte, kako prilagoditi stanovanje, kako ob tem pomembnem, a težkem delu ne izgoreti, kako skrbeti za starejšega svojca, ki je zbolel za covid-19 in drugo.

Ker vas zaradi epidemije vse več doma skrbi za svoje bolne, starostno onemogle ali invalidne svojce, smo se na Inštitutu Antona Trstenjaka odločili, da izvedemo tečaj za družinsko oskrbo starejšega svojca na daljavo.

Tečaj bo sestavljen iz 8 zaporednih srečanj po uro in pol. Na njih bomo s pomočjo različnih strokovnjakov obdelali najpotrebnejše vsebine oskrbe, posvetili pa se bomo tudi sedaj aktualnemu covidu-19 ter skrbi za nekoga, ki ima nalezljivo bolezen. Več o tečaju lahko preberete na s klikom na to povzavo.

Ker so srečanja interaktivna, je število mest omejeno na 12 udeležencev. Prednost pri udeležbi bodo imeli tisti, ki te dni nekoga aktivno oskrbujejo. V primeru večjega števila prijav, bomo razmislili o dodatnem terminu.

Prijave zbiramo na: info@iat.si. V prijavnico prosim napišite ime in priimek, ali trenutno za koga skrbite, iz kje ste in vašo telefonsko številko. O datumu začetka tečaja vas bomo obvestili vsaj teden dni pred začetkom tečaja na vaš elektronski naslov. 

TEČAJ JE ZA UDELEŽENCE BREZPLAČEN.

tečaj za družinske oskrbovalce

 Če ste nenadoma izgubili vonj, ste prehlajeni, kašljate, vas boli grlo, imate vročino (torej temperaturo nad 37,5⁰C), težko dihate, vas bolijo mišice, trebuh ali imate prebavne motnje, je možno, da ste zboleli za covid-19.

Odgovore na vprašanja:

  • Kaj naj storim, če sumim, da imam jaz ali moj starejši svojec covid-19?
  • Kako naj ravnam, če zbolim za covid-19?
  • Kako skrbeti za nekoga, ki je zbolel za covid-19?

najdete na: http://www.inst-antonatrstenjaka.si/sozitje/vprasanja/

Kar 80 % dolgotrajne oskrbe za starejše in kronične bolnike v Evropi nudijo družinski in drugi neformalni oskrbovalci, večinoma svojci, prijatelji ali sosedje. Ocenjujemo, da se pri nas v vlogi oskrbovalca znajde vsak deseti Slovenec. Za svoje delo niso plačani, a kljub temu bistveno prispevajo k zagotavljanju zdravstvenih in socialnih storitev. Brez njihovih prizadevanj bi se sistem oskrbe sesul.
Izbruh pandemije Covid-19 je težave neformalnih oskrbovalcev še zaostril. Tisoči prebivalcev Slovenije in milijoni po vsej EU so v zadnjih mesecih postali neplačani oskrbovalci svojih bližnjih, pomoči potrebnih.

Skrajni čas je, da prepoznamo velikanski prispevek neformalnih oskrbovalcev v družbi in jim pomagamo. Zato evropska krovna organizacija za neformalne oskrbovalce Eurocarers in njene članice 6. oktober razglaša za evropski dan neformalnih oskrbovalcev. Prinaša preprosto, a močno sporočilo: Smo neformalni oskrbovalci. Brez nas ne gre. A potrebujemo pomoč.

Inštitut Antona Trstenjaka bo za obeleženje tega dneva, skupaj s Slovenskim združenjem neformalnih oskrbovalcev, organiziral dogodke za člane in akcijo za večanje ozaveščenosti. Prosimo, da nam pri tem pomagate ter pesem za družinske oskrbovalce in Zgodbo oskrbovalke delite s čim večjim krogom prijateljev in znancev.

Če potrebujete dodatne informacije ali podporo o tem, kako doma bolje in lažje oskrbovati starejšega svojca, nas obiščite na bit.ly/oskrbovalec, pridružite se nam lahko na Facebook strani Družinski oskrbovalci ali pa za nasvet pokličete na svetovalni telefon, 064/299-599, ki obratuje vsak dan v tednu med 9 in 15h.

Zate skrbim-pesem za družinske oskrbovalce

Zgodba družinske oskrbovalke 

‹‹12
© 2010 - Inštitut Antona Trstenjaka za gerontologijo in medgeneracijsko sožitje