English site

Povečaj črkePomanjšaj črke

Slovar: Staranje

Avtor: Jože Ramovš

Staranje je fiziološki proces, ki se začne z oploditvijo in ga ne moremo preprečiti. Pri staranju prihaja do sprememb v celicah, njihovi presnovi, delovanju in obnavljanju.

angleško: ageing
nemško: das Altern
francosko: el vieillissement
špansko: el envejecimiento


Človek se stara vse življenje. V vsakdanji govorici staranje pomeni potek življenja v višji starosti, npr. po upokojitvi (staram se, občutim svoje staranje, postaral se je).V tem smislu je staranje individualni proces, ki se pri vsakem človeku kaže na drugačen način in ga vsakdo drugače zaznava in doživlja. Na hitrost staranja vpliva dednost in kakovost življenjskih razmer; pospešujejo ga naslednji dejavniki: vlažno vroče podnebje, mestno življenje, nezdrav način življenja, napačna prehrana, premalo gibanja, služba, škodljive navade in razvade.

            Podobno kot razlikujemo med kronološko, biološko in doživljajsko starostjo, razlikujemo tudi med kronološkim, biološkim in doživljajskim staranjem. Na kronološko staranje ne moremo vplivati, določa ga datum rojstva. Na biološko in doživljajsko staranje pa v določeni meri lahko vplivamo z zdravim in aktivnim življenjskim slogom, duševno stabilnostjo in kakovostjo sožitja skozi vsa obdobja življenja.

            S staranjem človeka je povezano pešanje: najprej nekaterih telesnih zmožnosti (npr. spretnosti), nato duševnih (npr. spomina) in drugih; to pešanje zaviramo z ustrezno vadbo. Za duhovne zmožnosti pa ugotavljajo (Viktor Frankl), da se s staranjem ob ustrezni življenjski usmerjenosti in vadbi ne manjšajo, ampak celo večajo in krepijo; takšen razvoj se kaže pri starih ljudeh, ki so modri, za okolico pa prijetni. Tudi za medčloveško sožitje je gotovo, da s staranjem lahko pridobiva na kakovosti; zdi se, da je razvoj sožitja tesno povezan s človekovim duhovnim razvojem. Ohranjanje in krepitev vseh zmožnosti ob staranju je zelo odvisna od tega, kako človek svoje staranje sprejema in ga doživlja: ali si ga taji, ga jemlje kot nekaj težavnega ali ga doživlja kot življenjsko stvarnost, kateri se prilagaja in v njej odkriva nove smiselne možnosti.

            Družbeno staranje – izraza zanj sta še staranje družbe in staranje prebivalstva – je pojav, ko se veča delež starega prebivalstva. Vzroka za staranje prebivalstva sta boljše zdravje ljudi in s tem povezano daljšanje življenja ter manjše število rojstev, na  ravni posameznega kraja pa tudi odseljevanje mladih. Družbeno staranje je značilno za današnje razvite družbe Evrope, Japonske, Severne Amerike in drugih razvitih držav. Starajo pa se tudi narodi Afrike, Azije in Južne Amerike; zaradi večjih migracij v mesta in pomanjkanja zavarovalnih in drugih sistemov javne socialne varnosti bodo te družbe v naslednjih desetletjih doživljale zelo hude družbene probleme staranja prebivalstva.

            Staranje prebivalstva prinaša številne probleme, ki so povezani s pojmom demografska kriza; nanje se morajo ustvarjalno odzvati vsi vitalni družbeni sistemi, še zlasti pa zdravstvo, sociala, vzgoja in šolstvo ter urbanistično in arhitekturno urejanje prostora in opreme.

            Staranje prebivalstva pa prinaša svetu tudi vitalne nove možnosti. Za nami je stoletje naglega razvoja materialne blaginje, izboljšanja zdravja človeštva in formalne demokratizacije v sožitju spolov, narodov in ras. Pozornost na ta razvoj ni dopuščala, da bi človeštvo v tem času razvijalo notranjo kakovost človeške osebnosti in medčloveškega sožitja. Čedalje večji delež starih ljudi ter njihova ozaveščenost o potrebah po medgeneracijskem sožitju, po doživljanju smisla starosti in oskrbi v onemoglosti postavlja vse generacije pred neizbežno nalogo, da ustvarjalne sile usmerijo v razvoj teh področij človeškega bivanja. Zato se bodo v naslednjih desetletjih staranja prebivalstva na svetu razvijale nove možnosti za celostno osebnostno rast človeka ter za kakovostno vsakdanje sožitje v medčloveških odnosih in razmerjih s podobno intenzivnostjo, kot se je razvijal materialni standard v letih med 1960 in 2000. Če razvoj ne bi šel v smer človeške in sožitne kakovosti, bi se ob staranju zahtevnih generacij, rojenih po 2. svetovni vojni, in ob nakopičenih možnostih uničevalnega orožja in socialnih manipulacij zlahka sprožila njegova alternativa, ki bi bila neprimerno hujša, kot so bile vse grozote vojn in diktatur v 20. stoletju. Staranje prebivalstva je torej eden od največjih razvojnih izzivov človeštva za celostni napredek.

© 2010 - Inštitut Antona Trstenjaka za gerontologijo in medgeneracijsko sožitje