Slovar: Socialna izključenost
Avtor: Simona Hvalič Touzery
Socialna izključenost pomeni nesprejemanje posameznika ali skupine ljudi s strani družbenega okolja. Temelji lahko na rasi, etničnosti, jeziku, kulturi, religiji, spolu, starosti, socialnem razredu, ekonomskem ali zdravstvenem stanju. Socialna izključenost odvzema človeku njegove temeljne pravice in veže nase revščino, prikrajšanost in nestrpnost.
Socialno izključenost definirajo znotraj EU kot izključenost iz ene ali več dimenzij blaginjskega trikotnika, ki ga sestavljajo država, trg in civilna družba. Izpad iz ene dimenzije že pomeni izključenost in tveganje za ljudi, izpad iz dveh ali vseh treh pa je že kritičen za družbeno kohezijo. Socialna izključenost je koncept, ki odseva neenakost posameznikov ali skupin prebivalstva in njihove udeležbe v življenju družbe. Socialno izključenost lahko povezujemo z omejenim ali onemogočenim dostopom do družbenega sistema ali dolgoročno brezposelnostjo, ki temeljijo na lastnostih skupine, kot so etnična pripadnost ali spolna usmerjenost, zdravstveno stanje (AIDS) ali pripadnost družbeno stigmatizirani skupini (npr. bivši zaporniki ali narkomani). Socialna izključenost se lahko pojavi po dalj časa trajajočem materialnem pomanjkanju, ko se ljudje počasi izključujejo iz družbenega dogajanja in postanejo socialno, kulturno in politično izolirani.
Socialno izključenost lahko razumemo tudi kot večdimenzionalni pojav, ki sega prek ozkih meja posameznikovega dostopa do materialnih virov (in je najtesneje povezan s pojmom “revščina”). Čeprav obstajajo številni pristopi konceptualizacije in merjenja socialne izključenosti, pa vsi vključujejo v svojo strukturo dimenzijo, ki se nanaša na “družbeno okolje”. Za to okolje sta pomembni dve značilnosti: izključenost iz civilnih aktivnosti in iz socialnih odnosov. Medtem ko se prva nanaša na posameznikovo sodelovanje v dejavnostih, v katerih se v demokratičnih družbah sprejemajo odločitve, se druga nanaša na vključenost v osrednje socialne vloge.
Martina Trbanc je leta 1996 opravila prve empirične raziskave na področju socialne izključenosti v Sloveniji. Z analizo je dobila naslednjo hipotetično sliko »tipičnega« socialno izključenega anketiranca: gre za starejšo, slabo izobraženo osebo, ki živi v zelo majhnem kraju, sama ali v razširjeni družini in se bodisi (najpogosteje) ukvarja s kmetovanjem bodisi je brezposelna ali občasno opravlja dela za plačilo ali pa le gospodinji. V Sloveniji tako prevladuje precej tradicionalna oblika socialne izključenosti, ki je koncentrirana v majhnih krajih, med starejšimi, slabo izobraženimi ljudmi, ostarelimi kmeti, brezposelnimi in osebami, ki opravljajo razna priložnostna dela za plačilo.