ANTON TRSTENJAK (1906 - 1996)

Anton Trstenjak, eden od ustanoviteljev Inštituta, ki se danes imenuje po njem, spada med najbolj znane Slovence 20. stoletja.

Rodil se je 8. januarja 1906 v Rodmošcih pri Gornji Radgoni uglednemu malemu kmetu Janezu in srčno dobri materi Mariji, umrl pa je v Ljubljani 29. septembra 1996. Po gimnaziji v Mariboru (1918-1926) je na univerzi v Innsbrucku leta 1929 doktoriral iz filozofije in leta 1933 iz teologije. V Mariboru je bil leta 1931 posvečen v duhovnika. Izpopolnjeval se je v Parizu 1935 in 1937) in se specializiral v eksperimentalni psihologiji pri A. Gemelliju v Milanu (1941/42). V letih 1934 do 1939 je bil katehet na realni gimnaziji v Mariboru, leta 1939/40 profesor filozofije na Visoki teološki šoli v Mariboru, od leta 1940 do upokojitve, leta 1973 pa profesor filozofije in psihologije na Teološki fakulteti v Ljubljani. Predaval je tudi na podiplomski stopnji univerze v Zagrebu ter občasno na oddelku za psihologijo Filozofske fakultete v Ljubljani. Bil je redni član Mednarodnega združenja za aplikativno psihologijo v Parizu (od leta 1953), član SAZU (od leta 1979 dopisni, od 1983 redni), član Evropske akademije za znanost in umetnost v Salzburgu (od 1993), predsednik in nato častni član Društva psihologov Slovenije ter član več drugih znanstvenih organizacij doma in po svetu. Za svoje strokovno delo je dobil več visokih cerkvenih, državnih in znanstvenih odlikovanj ter priznanj, med drugim je bil leta 1974 imenovan za papeževega častnega prelata, prejel je Kidričevo nagrado (1983), nagrado Avnoja (1988), razglašen je bil za ambasadorja znanosti Republike Slovenije (1993), prejel zlati častni znak svobode Republike Slovenije (1996), častni doktorat Univerze v Mariboru (1990) in Univerze v Ljubljani (1994).

Trstenjakova pisna bera obsega 47 izvirnih knjig v slovenščini in tujih jezikih (s prevodi in ponatisi blizu 100) ter čez 500 znanstvenih, strokovnih in poljudnih člankov. Njegove knjige in članke razvrstimo v šest skupin: psihološka, antropološka, filozofska, kulturološka, narodnostna ter teološka dela.

Najbolj obsežen je Trstenjakov prispevek k psihološki vedi; s področja psihologije dobra polovica od vseh njegovih knjig.. V tujini je bil najbolj znan po dosežkih na področju psihologije barv, ki so povzeti v Psihologiji barv (1996). Njegovo glavno odkritje na področju eksperimentalne znanosti je "Trstenjakov zakon" o reakcijskem času na barve: reakcijski časi za posamezne barvne tone se gibljejo v obratnem sorazmerju z njihovimi valovnimi dolžinami (1955, 1962 in 1966). Za Trstenjakovo psihologijo je značilno troje. Prvo: enciklopedični pregled na celoto psihologije svojega časa, kar odsevajo vsa, zlasti pa glavna dela Oris sodobne psihologije v dveh knjigah (1969 in 1971) in Problemi psihologije (1976). Drugo: pionirsko uvajanje posameznih psiholoških vej, ki jih je zaokrožal z monografijami o versko pedagoški in pastoralni psihologiji (1941 in 1946) - na tem področju je bil svetovni pionir, o psihologiji dela in organizacije (1951 in 1979), psihologiji ustvarjalnosti (1953 in 1981), o ekonomski (1982) in ekološki psihologiji (1984), psihologiji zaznavanja (1983) in grafologiji (1985). Tretja posebnost in odlika Trstenjakovega psihološkega opusa je personalistična usmerjenost, saj posamezna specialna psihološka vprašanja in psihološke usmeritve vedno obravnava v okviru celostne podobe osebnega človeka. Zaradi tega je vsako njegovo psihološko delo že tudi antropološko.

Količinsko so na drugem mestu Trstenjakova dela s področja integralne filozofske antropologije, toda kvalitativno je njegov prispevek verjetno največji prav tukaj. Vsa njegova pisna dela, svetovalna pomoč ljudem v stiskah in pedagoško delo je pri Trstenjaku odraz iskanja celostnega sodobnega odgovora na večno vprašanje: Kdo in kaj je človek? Izrecno se temu posvečata dve njegovi znanstveni monografiji (1985, 1988) in knjiga izbranih razprav (1991) ter več poljudnoznastvenih knjig, med katerimi je Hoja za človekom verjetno vrh njegovega antropološkega opusa.

Med Trstenjakovimi filozofskimi deli so v ospredju nemške razprave o slovenskem filozofu in njegovem rojaku Francetu Vebru (1972). Tedaj povsem sveži Vebrovi filozofiji, ki je psihološko usmerjena v človekove doživljaje, se je posvetil že v svoji filozofski disertaciji. Kot profesor filozofije na Teološki fakulteti je ves čas predaval tudi zgodovino filozofije, uvod v filozofijo, filozofijo narave in metafizično psihologijo; ta dela so izšla v knjižni obliki šele po njegovi smrti v 3 knjigah Izbranih delih (1996 in 1999).

Na področje kulture je Trstenjak posegel že s svojim prvim člankom V luči stoletij, ki ga je objavil v 1. številki Križa leta 1928 (pred tem so izhajali njegovi članki v dijaškem in študentskem glasilu mariborskega semenišča). Izvirno je raziskoval vitre umetniškega ustvarjanja (1953), razčlenjeval razmerja med krščanstvom in kulturo (1975), zlasti pa ga je od začetka privlačevalo raziskovanje besede, skozi prizmo katere se izraža človeški duh najbolj direktno in obenem najbolj simbolično skrito (1989). V obširni knjigi so izšli prikazi petih velikih mislecev tega stoletja, ki so mu bili vsak po svoje blizu (1992).

Trstenjak je veliko raziskoval in pisal tudi o slovenskem narodu. Že njegova dela o družini lahko razumemo v okviru zanimanja in ljubezni do družine lastnega naroda (1994). Posebej je raziskoval značaj Slovencev v posameznih pokrajinah, vprašanje narodnih manjšin ter vzgibe za preživetje in napredek številčno majhnih narodov (med drugim je napisal skupaj z dunajskim psihiatrom Erwinom Ringlom knjigo O koroški duši 1992). Njegovo največje delo o narodu je knjiga Misli o slovenskem človeku, ki je izšla med osamosvajanjem Slovenije. Tudi Trstenjakova zadnja knjiga, Slovenska poštenost (1995), je s tega področja.

Teološka skupina njegovih del obsega po odlični disertaciji o univerzalistični usmerjenosti krščanstva v Apostolskih delih predvsem priložnostne članke v teoloških in pastoralnih revijah. Večje povsem teološko delo je natis njegovih duhovnih vaj za duhovnike (1975). V Trstenjakovih delih se izražata skupaj z drugimi značilnostmi njegove osebnosti tudi religiozna dimenzija in njegovo verovanje; tega nikoli in nikjer ni skrival, prav tako pa ni prestopil meje, kjer bi drugemu ponujal svoja prepričanja in stališča. Takšno duhovniško držo je utemeljeval že v svoji pastoralni psihologiji četrt stoletja pred 2. vatikanskim koncilom, ki v katoliški Cerkvi potrdil to smer.

Za Trstenjaka so enako kakor znanstvena dela značilne tudi poljudno strokovne knjige za široke plasti prebivalstva. Pri Mohorjevi družbi je v letih med 1954 in 1993 izšlo devet knjig njegove življenjske psihologije in antropologije, ki so bile v sto tisočih izvodov učbenik življenjske modrosti dveh generacij Slovencev; to so: Med ljudmi (1954), Pota do človeka (1956), Človek v ravnotežju (1957), Človek v stiski (1960), Če bi še enkrat živel (1964), Hoja za človekom (1968), Človek samemu sebi (1971) ter Človek in sreča (1974) in Umrješ, da živiš (1993). Te knjige so izhajale tudi v prevodih drugih narodov. Pozneje je nekaj tovrstnih knjig izšlo tudi pri drugih založbah, medtem ko je na vrhuncu Trstenjakovih zrelih let v povojnih desetletjih bila le Mohorjeva družba pripravljena izdajati njegove knjige.

Trstenjakova dela so berljiva in odsevajo močan osebnostni eros avtorja. Ta je sestavljen iz več komponent. Prva je Trstenjakovo gigantsko znanstveno-raziskovalno delo, ki mu je posvetil vse življenje in si ga sam financiral. Razpoznavni sta vsaj še dve komponenti. Druga je pedagoška kot univerzitetnega profesorja in iskanega ljudskega govornika. Tretja je svetovalno-terapevtska kot čutečega pomočnika in svetovalca; njegova soba v Ljubljani je bila več kakor pol stoletja najbolj obiskana neformalna psihološka ordinacija za svetovalno in terapevtsko pomoč ljudem v osebnih in družinskih stiskah. Za to delo - "dobro besedo človeku v stiski" - ni nikoli maral plačila.

Za Trstenjaka kot človeka je bil ob izjemni življenjski uspešnosti značilen skromen in obenem plemenito aristokratski življenjski slog. Bil je zelo družaben, socialno čuteč, z vedrim pogledom v prihodnost. Socialni čut je prinesel iz rodne družine, v dijaških in študentskih letih pa ga je gojil v krogu mladinskega gibanja "socialcev"; vrsta znanih slovenskih intelektualcev iz tega gibanja je ostala vse življenje njegov najožji tovariški krog. Globok in realistični socialni čut je stalnica tako njegovega osebnega življenja, svetovalnega dela pa tudi odnosa do domovine in lastnega naroda, saj je na primer celo v povojnih letih, ki so mu povsem zožila možnosti za ustvarjalno delo, odklonil ponujeno docenturo na psihološkem inštitutu milanske univerze (1945) in redno profesuro na graški univerzi (1955) ter dal prednost službi svojemu narodu v domovini. Najbolj značilno zanj pa je verjetno to, da je bil vedno zmeren, strpen človek, zagovornik zlate sredine in medčloveške sloge, graditelj mostov med ljudmi, kljub vsem razlikam in preprekam.

Bistvo Trstenjakove usmerjenosti bi najbolje označili, če rečemo, da je bila ekološka, sistemska ali zelena na socialnem in duhovnem področju. Verjel je, da je resničnost smiselna celota; sistem, v katerem ima vsaka stvar svoje smiselno mesto in vrednost: vsak človek s svojim značajem, vsaka človekova življenjska izkušnja, vsaka posamezna znanstvena smer, vsaka človeška potreba in energija, pa tudi vsaka človeška težava, stiska, zmota in krivda. Njegovo življenjsko geslo je bilo: ZA ČLOVEKA GRE.

Trstenjak je s svojimi dosežki in življenjsko usmerjenostjo prepoznavno obogatil življenje slovenskega naroda v 20. stoletju. Njegovo strokovno usmerjenost nadaljuje Inštitut Antona Trstenjaka za psihologijo, logoterapijo in antropohogieno, ki je bil ustanovljen kot prva nevladna znanstvena ustanova leta 1992.

Izbor pomembnejših Trstenjakovih del:

1. knjiga: O družini 1994,
2. knjiga: Zgodovina filozofije 1996,
3. knjiga: Filozofski spisi I 1996,
4. knjiga: Filozofski spisi II 1999,
5. Psihologija barv 1996.

Dela o Trstenjaku:

Prof. dr. Jože Ramovš