English site

Povečaj črkePomanjšaj črke

Slovar: Paliativna oskrba

Avtor: Simona Hvalič Touzery

angleško: palliative care, nemško: palliative Behandlung, francosko: les soins palliatifs, italijansko: le cure palliative

Paliativna oskrba je aktivna in celostna oskrba, nega in spremljanje bolnika. Na splošno se ta izraz uporablja takrat, ko govorimo o katerikoli obliki oskrbe, ki blaži simptome, četudi je upanje na ozdravljenje.

Svetovna zdravstvena organizacija (WHO) opredeljuje paliativno oskrbo kot aktivno pomoč neozdravljivo bolnim ter njihovim svojcem. Neozdravljiva bolezen ni samo rak, temveč so take tudi ostale kronično potekajoče bolezni. Dolžina življenja bolnikov s takšnimi boleznimi je različna, vsi pa v času bolezni potrebujejo pomoč številnih strokovnjakov. Obseg te pomoči se stopnjuje od začetka bolezni do smrti. Tako paliativna oskrba zajame celovito obravnavo bolnikovih psiholoških, socialnih, duhovnih in eksistenčnih potreb, kjer so v ospredju potrebe v zvezi z neozdravljivo boleznijo. Ne usmerja pa se samo na pacienta in njegove potrebe, temveč tudi na oskrbo pacientove družine in po smrti pacienta tudi na oskrbo vseh žalujočih.

Izraz izhaja iz latinske besede za plašč, »palla«, glagol »palliare« pa pomeni »pokriti s plaščem, ogrniti«. V prenesenem pomenu bolnika pokrijemo z olajšanjem. Paliativen pomeni tisti,  ki ne zdravi bolezni, ampak le lajša, blaži njene znake, običajno povezane z bolečino.

Osnovni cilj paliativne oskrbe je doseganje najboljše kvalitete življenja z ublažitvijo trpljenja, obvladovanjem in blaženjem simptomov napredovale bolezni ter obnavljanje funkcij telesa v skladu z občutenji posameznika, kulture naroda, religioznih vrednot, pričakovanj in prakse v nekem okolju. Paliativna oskrba naj bi bila na voljo bolnikom tam, kjer so, največkrat je to doma, v domovih za stare in v bolnišnicah. Nekateri bolniki potrebujejo kompleksnejšo oskrbo v specializiranih ustanovah hospica. Paliativna oskrba se razlikuje od paliativne zdravstvene nege, ki jo izvaja samo medicinska sestra in od paliativne medicine, ki jo izvaja zdravnik (z načini, usmerjenimi v lajšanje simptomov, ne pa več v zdravljenje). Temelj dobre in učinkovite paliativne oskrbe je večdisciplinaren tim – paliativni tim: zdravnik, medicinska sestra, fizioterapevt, delovni terapevt, socialni delavec, psiholog, prostovoljci, duhovnik in svojci. Osnovna načela paliativne oskrbe, kot jih je zapisala Svetovna zdravstvena organizacija, so:

  • spoštuje življenje in sprejema umiranje kot naravno dogajanje,
  • smrti niti ne zavlačuje niti je ne pospešuje,
  • skrbi za lajšanje bolečine in drugih bolezenskih znakov,
  • bolniku da psihološko, socialno in duhovno oporo,
  • z različnimi oblikami pomoči omogoča bolniku polno in dostojanstveno življenje do smrti,
  • pomaga bolnikovi družini/bližnjim med boleznijo in v času žalovanja.

Leta 1967 se je v Veliki Britaniji z nastankom prvega modernega hospica (St. Christopher's Hospice) začela razvijati sodobna paliativna oskrba. Njegova ustanoviteljica je bila Cicely Saunders, ki naj bi bila začetnica modernega gibanja hospica. Paliativna oskrba kot celostna zdravstvena oskrba bolnika in njegovih svojcev v slovenskem zdravstvenem sistemu še ni urejena, čeprav Strategija socialnega varstva starejših predvideva, da bo treba pripraviti nacionalni program paliativne oskrbe kot sestavni del mreže javne zdravstvene službe. Sicer pa izvaja od leta 1996 celostno paliativno oskrbo le nevladna organizacija Slovensko društvo hospic.

© 2010 - Inštitut Antona Trstenjaka za gerontologijo in medgeneracijsko sožitje